Sladkorčki

Pobrala sm se, zlezla nazaj na konja in podajam se novim zmagam naproti. Življenje je pač treba zajemati z veliiiko žlico, po možnosti tako, da je na njej čim več čokolina, čokolade, palačink, nutelle in podobnih sladkih packarij, ki s svojim vzbujanjem neke mini krivde, pričarajo k vsemu skupaj še nekakšen občutek prepovedanosti - ja, tako je še slajše ;)
Tu je jesen, napadla me je precej zahrbtno, ko se je z jutranjim mrazom v torek zagrizla v moje prstke in nos ter jih onesposobila, dokler se niso reveži odtajali na faxu. Tu sta že kapca in šal. Tu so pečen kostanj, pečena jabolka, vkuhavanje čežane, gobice, in nenazadnje tema ob šestih zvečer. Na splošno nisem fanatik jeseni. Nasploh mi mrzli turobni in temni meseci ne ustrezajo, sm poletno bitje, ki živi za tistih 30 dni v letu, ko imamo preko 30 °C in vsi okrog mene vzdihujejo, kako peklensko vroče je ;) Letos so bila moja poletna pričakovanja tako izpolnjena in celo presežena, da resnično nimam pravice jamrat ob današnjem mrazu.
Uživam maksimalno. Na faxu sm že našla najhujša predavanja (in seveda njihovo kontrastno nasprotje, kjer zeham že, ko uzrem kratice predmeta na urniku), z dragim si počasi ustvarjava brlogec po svojem okusu, v čemer neizmerno uživam, z mojim sončkom pa se lahko dobiva in naklepetava veliko pogosteje, kot med poletjem, kar je ogromna plus pika študijskega leta. Zadovoljno se prebijam skozi romane, ki jih moram naštudirat za prihajajoče izpite, sproščam se ob sestavljanju fima v najrazličnejše vzorčke in kombinacije barv, ob petkih zvečer se stisnem k mamci na sedežni in ji v naročju zaspim, ati pa me potem neopazno pokrije z dekco ... Moji prekrasni denarnici prizanašam že kar lep čas, ker me je letošnja moda popolnoma razočarala in z izjemo najbolj kjut kapce ever, nisem ničesar kupila že, hmm, kakšen mesec? Pridna, pridna Evi ;)
Živim v svojem mavričnem mehurčku in uživam v vsakem trenutku. Če ukradem citat mojimoji; "Life is finger lickin' good."

Nej gre vse nekam!

Kljub vsemu trudu ni šlo ... Tolažim se, da ni vsa krivda na meni. O tem, kako zakrpati ranjen ego, pa še premišljujem ... Trenutno sm na off!

Cukrast rojstni dan!

Vse najboljše zameee ;) Želim si kup stvari (materialnih in predvsem nematerialnih), predvsem pa, da bi današnji izpit pisala čim bolje. Luštno je met rojstni dan, ki se pokriva z izpitnim rokom, še bolj luštno je dejstvo, da me ju3 čaka še ustni, torej bom namesto na torticah prečepela dan za knjigami. V bistvu je samo dan, saj vem. Kljub izpitku pa paše dan poln smsov in dobrih želj. V kupu enih tako sončkastih ljudi, ki se spomnijo name okrog enih ponoči (:)), ni hudič, da ne bi tudi tale izpit zlaufal ;)

S tortico se pa bašem v soboto. En čudivit dan vsem*

It`s nice to be me

V 99 % vsega kar mi dogaja. Navadila sm se biti js (končno), všeč mi je postalo biti lastnica vseh mojih karakternih potez (tudi trma se je skrčila in se zdaj kot trmica lepo vklaplja med ostale lastnosti), rada imam moje laske, roke, učke, zamižim ob ne tako lepih pa vendar mojih blazinicah na bokih, obožujem svoje življenje, ki ga napolnjujejo s srečo tako prijetne osebe, ob njem, ki me stisne in polupčka večkrat na dan, uživam v forumu, v spoznavanju novih deklic, v kokodakanju, dobri hrani, poskakovanju ob moji zumba vadbi, teku, peki piškotkov in maffinov, ustvarjajočem packanju na tisoč in en način, shoppingih z njo in samo najinih debatah, pisanih barvah, nenazadnje, celo v jeseni ...
Včeraj je bil tisti 1 % časa, ko nisem bila takšna, kot se imam rada, ko nisem bila js, ko je moj pinky nasmejan optimizem izpuhtel in me pustil samo s svojim zlobnim bratom dvojčkom - pesimizmom. Dobila sm občutek, da je vse skupaj preveč zame, da me bodo zadnji izpiti pokopali, da jih nikakor nisem sposobna narediti in da niti nima smisla vztrajati na teh rokih in ciljih, ki sem si jih zadala glede faxa. Počasi sm se začela zavedat, zakaj je lepo biti js ob tolažbi mojih najljubših. Ob mamci, ki me je potolažila s tem, da je izpostavila vse izpite, ki sm jih opravila več kot zadovoljivo, ob dragem, za katerega sm itak najpametnejša in najsposobnejša deklica pod soncem, in ob njenem smsku, ki me je spomnil na to, da me obkroža veliko ljudi, ki verjamejo vame.
Zjutraj me je v Darjinem mailu s5 pričakala tolažba, z laskajočo opazko o mojem nasmehu.
Hvala vam, moji moji* Predvsem zaradi vas, si ne želim biti nihče drug in uživam v vlogi blont ovčke v srčkih in rožicah, z rožnatimi očali na nosu in ogromno ljubezni okrog sebe.
Rada vas mam <3

Pozitiva

Med včerajšnjo veliko inkvizicijo, ki sm jo izvajala nad vso navlako in žužkasto pajkastmi prebivalci mojega mini kraljestva, sm naletela na karte s samorogi, ki mi jih je pred tremi leti podaril moj dragi. V bisvu gre za karte, s katerimi se lahko prerokuje, js pa sm se vanje zaljubila bolj zaradi hudo lepih slikic samorogov, ki so moja velika ljubezen že odkar sm kot mini mini deklica gledala Disneyjevo risanko The Last Unicorn z Mio Farrow v glavni vlogi. Ko sm se pred leti dokopala še do knjižne izdaje iste zgodbe, sm bila še vsaj en mesec blaženo srečna. Krasna pravljica, res. Torej, nazaj h kartam ;)
Seveda sm morala škatlico ponovno odpret in z veliko nežnostjo in ljubeznijo sm si najprej ogledala vse slike, nato pa pomislila: "No pa probejmo, tako za hec" ... Premešala sm vse samorogce, si zastavila vprašanje (trenutno me tako najbolj preganjajo izpiti na faxu, tako da se je vprašanje nanašalo na fax) in izvlekla katro z napisom Believe in Yourself! V bistvu v "preroškosti" kart ni nikakršne čarovnije. Samo pozitivne misli, ki jih prenešajo kartice. Ko sm si potem podrobno prebrala razlago izbrane karte, sm se počutila resnično sproščeno. V bistvu je res. Zaupat je treba vase, predstavljat si je treba cilj in veselje, ki ga občutiš, ko ga dosežeš. Seveda brez vloženega dela ni nič, ampak če zaparkiram rit pred s skripto z idejo, da mi bo danes znanje resnično šlo v glavo, potem tako tudi bo.
Od danes naprej se bom trudila odganjat vse črne misli, tu in tam pa bom izvlekla tudi kakšno kartico s pozitivno mislijo. Da vidimo, kaj zmore karma ;)

Spet v formi

Na morju sm odklopila fax ... Pozabila sm na muhe določene profesorice (hihi, kira besedna igra, lol), pregnala slabe misli in se nekako kar nehala obremenjevati, ker mi en izpit ni šel najbolj po planu in bo zato moral počakati na septembrski rok. Na živce mi gre zganjanje panike v stilu; Joj, samo še en rok, joj pa toliko snovi, joj pa ne da se mi itd.. Ne splača je jamrat, ne splača se obremenjevati z vsemi potencialno negativnimi scenariji. Seveda bom živčna nekaj dni pred izpitom, ampak v tem trenutku se raje kot s sekiranjem, ubadam s planiranjem.
Kot lahko najbrž preberete v vsakem horskopu, smo device delovne in organizirane. S prvo lastnostjo so pri meni rahlo brcnili v temo, drugo pa sm v zadnjih letih resnično izpilila do popolnosti. V kaosu ne morem delati. Približni datumi mi ničesar ne povedo. Tako sm prvi dan po vrnitvi z morja prečekirala izpitne roke in si jih vestno zapisala v nov vijolično-šajni Pucca planer. Vanj sm z odločno pisavo nakracala, da v študijskem letu 2009/10 obiskujem 4. letnik. Otročje. Pa vendar je vse skupaj luštna motivacija. Poleg datumov izpitov, je v planerju še seznam vseh fax dejavnosti, ki me čakajo vsak dan. Branje knjig je porazdeljeno, barvanje zapiskov tudi, mami me je oskrbela z bloki za izdelovanje najbolj rožnato-rožastih zapiskov ever, dragi pa je poskrbel, da je njegova najdražje z markerji založena bolje kot Konzorcij ;)
Tako so tukaj s5 dnevi učenja. Trenutno vidim same pozitivne stvari, ki jih prinašajo s sabo. Poleg novih informacij, ki jih tlačim v svojo blont glavo:
*povečana količina sadja, ki ga poglodam,
*Milke in razni piškotki v shrambi pa ostajajo nedotaknjeni,
*moja rit gre posledično lažje v marsikatere hlače,
*ker gradivo berem zunaj, se nadiham svežega zraka, pridobim vsak dan še kakšno pegico in še nekaj barve,
*ker mi cel dan nič ne dogaja, je moje športanje zvečer vrhunec dneva in mi je tek v užitek,
*brez slabe vesti si vzamem free vikend,
*zvečer grem spat zadovoljna s sabo in svetom ;)

Zakaj je morje tako uau

*Ker mi savudrijsko sonce vedno posuje nos in lička še z dodatnimi pegicami, ki se sicer na ljubljansko-šentjursko-celjskem soncu ne bi definirale,
*ker je barva mojih las na sončku čiiiist huda,
*ker lahko direkt iz postelje skočim v trgovino, pa ne bo nihče niti pomislil, da moji lasje danes še niso videli glavnika in da je komplet kratkih hlačk in topka v resnici pižama,
*ker postane moja polt končno zdrava. Nikakor nisem zažgano rjava, sm pa ravno prov crispy, da si lahko domišljam, da so moji zobje postali bolj beli,
*ker steče tudi kakšno bolj resno delo veliko lažje in hitreje od rok,
*ker sem po resnem delu, ki ga opravim na morju še bolj zadovoljna sama s sabo, ker sem žrtvovala "morski, dopustniški čas" izobraževalnim namenom,
*ker lahko ves dan skačem okrog v preveliki majici in kopalkah, vržem nase šajni kremo, malo olja za sončenje in šimer na lička ter izgledam krasno,
*ker je nekaj najlepšega ležati v senci ogromne ciprese s križanko pred sabo, se tu in tam stisniti k dragemu in malo pogruliti, vdihavati slan zrak in se tu in tam osvežiti v morju,
*ker je skoraj vsak dan za kosilce meso z žara z veliiik zelenjavce in grozi nevarnost, da se po treh tednih takega življenja spremenim v piškino bedro, okrašeno s pečenimi bučkami, paradižnikom in mozzarelo.

Ja, s5 sem doma in ne, ni mi hudega. Porabim pa neprimerno več časa, da se spravim v prezentabilno stanje za med ljudi ;)

Kot vidite blog še ni zaklenjen ... Zakaj? Mnja saj sm že napisala o učinku sonca na barvo mojih las ... Uglavnem previsoka tehnologija zame. Čakam dobro vilo, ki bo to opravila namesto mene :P