Sanje in plani največkrat ostanejo samo to, ker zmanjka tista odločilna sestavina, ki je tako ključna za pretapljanje v resničnost - motivacija. Še vedno velja, da smo največkrat prav sami tisti, ki si stojimo na poti, se omejujemo in postavljamo kup razlogov in izgovorov, zakaj nekaj nikakor ne more uspeti. Vse je v glavi, prav vse gre, če se tako odločimo sami.
Tako, velike besede - kako jih spreminjam iz teorije v prakso, je tema povsem druge debate, čeprav se na nekaterih področjih pričenjajo počasi kazati premiki v pravo smer in se moja trma obrestuje. Tako po 26 letih "pes-je-velika-odgovornost" zavijanja z očmi okolice sprejemam to odgovornost in se je veselim. Po 26 letih na trebuhu končno opažam V in sramežljive kocke, ker je od nekje prišla disciplina in lahko brez doživljanja hujših travm zamenjam čokolado za banano, surfanje po internetnih valovih pa za utapljanje v potnih kapljicah. Zakaj zdaj? Miniaturni klik je razblinil strahove in "ne-zmorem" misli, ki so se tako udobno zasidrale v moji glavi in jih spremenil v brezdomce. Zakaj pa ne? In kdaj, če ne zdaj?
2 komentarja:
Ja, pes je velika odgovornost. Otrok pa še večja, pa jih imajo ljudje ne, da bi prej pomislili kaj otrok vse prinese v življenje in čemu vse se je treba odpovedat! KEr imata popucano v glavi, kaj vama bo vse postavila na glavo in sta na to pripravljena, so to besede, ki naj vaju ne skrbijo. Vidva vesta, da je trenutek pravi! in sta pripravljena na to malo lajajočo kepico dlak <3. Joooooj <3
In v nedeljo sem slišala najlepšo pohvalo od mami, ko je razlagala, da sem tako dolgo čakala in se zdaj resnično ukvarjam z Bini in njeno vzgojo.
Je pa lepo zadoščenje tudi to, da mala pri manj kot 3 mesecih ni v celem vikendu naredila niti ene luže ali kupčka v hiši mojih staršev. Vsak dan se nauči(mo) kaj novega!
Objavite komentar