2. februar 2012

Bit


 Ob božajočih zvokih chill out jazza z lahkoto odplavam na bele kavčke najljubše portoroške kavarne. Tik ob morje, ki pomirja, sprošča in polni ozračje s tistim algasto-slanim vonjem, ki se na lestvici mojih najljubših vonjev uvrsti tesno za vonj Nutelle in vonj  njegovih lask. K drobni mivki, ki se skrije na vsa mogoča in nemogoča mesta in hrusta okrog tebe še kakšen teden po vrnitvi z dopusta. Pa božajoče sonce, orošen kozarec s porcijo sladoledne kupe v velikosti kosila, lističi mandljev, piškotastimi drobtinami, občasni sunki burje, da se moji laski igrajo v zraku, vmes pa zatavajo še v sladoled in smetano (že skoraj nekakšen ritual, brez katerega težko na prostem pojem karkoli potencialno packljivega). Nežno obarvana koža s kristalčki soli na drobnih dlakicah, kratke kavbojkice, sprane od morja in pobeljene od sonca, nepogrešljiv vonj kokosove kreme za sončenje, zadnji ostanki pegic na nosku in pisana špangica v laskih. Možgani na off in čivava na straži. Moj smisel življenja, ja, naj že pride poletje!

Ni komentarjev: