Smešno, kako se drastična sprememba barve las že po defaultu povezuje z blaznimi prelomnicami v življenju. Ženska spremeni podobo svojih las po stresnem propadu ljubezenske zveze in s tem simbolično začne znova. Rekla sem po defaultu ... kar je jasen namig, da pri meni ni tako, ker pač nič ne gre po običajnih poteh.
Iz dooolgih blont lask na kratke in rjave. Najbolj zanimivi so seveda prvi dnevi, ko te ob vsaki izložbi ali ogledalu prešine misel: "OMG, kdo je to???" Moram reči, da hujših stresov ni, pol metra las manj ni povzročilo nobenih receptov za pomirjevala in nobenih izbruhov solz. Le nekaj simpatičnih situacij, ko te najbližji gladko zignorirajo, ko se ob dogovorjeni uri, na dogovorjenem mestu pojaviš pred njimi in nekako ne ustrezaš več konotaciji, ki jo njihovi možgani povezujejo z zlogi tvojega imena :) Osvobajajoče je priti do ugotovitve, da so lasje konec koncev le roževinasta zadeva, ki glavo ščiti pred mrazom, dolžina in barva pa sta sekundarnega pomena - kljub temu, da se zdim nekaterim bolj resna, ostajam pri svojem mnenju, da mi je rjava preprosto usojena in nima nikakršnega vpliva na moj karakter. Še vedno sem vihrava, poskakujoča, igriva, nasmejana, svojeglava (svojelasa :P), polna optimizma. Zaljubljena. V svojega čokopartnerja, sovice na tisoč in en način, celo v jesen, v mini neumnosti in kup plehkih stvari, v vso tisto hrano, ki je ni pametno imeti rad, a jo obožujemo kljub temu, v hiperaktivnost in v njeno popolno nasprotje: lenarjenje ... Čokoladni browniji, lak na nohtkih (preizkus, ali lahko prepričam samo sebe, da ne potrebujem dejanske čokolade, ker imam čokolatine že na nohtkih), rjave ovčke, ki grejejo nogice ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar