Po pravici povedano sem bila pripravljena staviti desno roko, celotno kolekcijo roza lakcev za nohtke in najnovejše dokolenke, da so besede iz naslova del verza kakšnega slovenskega pesnika. Fino, da sta o tem kramljala samo moja alterega in so predmeti stave še zmeraj v moji lasti, ker gre v resnici za naslov knjige o fiziki osnovnih delcev Janeza Strnada :) Vsak dan nekaj novega.
V zadnjem času me okupira kup idej, kaj in kako bi se dalo ustvariti. Včasih sem ob prvi iskrici, ki se mi je utrnila v kaosu misli, tekla v Prometej po kup nepotrebnega materiala, spackala zadevo ali dve, ki nista zadovoljili mojih perfekcionističnih pričakovanj in voila, prej ali slej me je minilo in mrzlično sem iskala nove izzive. Mlada in zaletava :) Zdaj raje pol leta ne naredim ničesar in ustvarjam le v mislih. Iz skrajnosti v skrajnost, še iščem način, kako priti do neke zlate sredine. Sem pa s svojo snežinkasto broško zelo zadovoljna, saj je natančno takšna, kot sem si jo zamislila in perfekcionistka v meni je zadovoljna. Navdih, navdih, navdih ... V vsem je! V vroči čokoladi, nežnih pleteninah, Stari Ljubljani in norem tresenju ljubljanskih trol, v njegovem smehu, Amyjinih komadih, vanilijevem pudingu in seveda v ljubezni.
5 komentarjev:
wuhu Eva! Tele tvoje pisarije zna človek kar pogrešat, a veš :)
Oh, pogrešana sm bila? ;) To je pa velik kompliment :blush:
Tokrat ostajam ;)
"Iz takšne so snovi kot sanje,
dobre, nežne, kakor vile."
- Zoran Predin :)
Eva, všeč mi je da zopet pišeš in da lahko spet prebiram to tvoje rožnato pisanje. ;-)*
@Badger, o hvalaaa :) Torej bi mi desna roka in ostala krama v vsakem primeru pripadala, tudi če bi stavila :)
@PikaPoka, super slišat tole, prav res :)
Objavite komentar