Rituali drugič

 Proste nedelje, ki so postale že skoraj izumrla vrsta, so rezervirane za razvajanje. Z mojim sozajtrkovalcem sva zato uvedla novo tradicijo nedeljskega zajtrka – šmorn. Čudovito puhast, ravno prav popečen, posladkan z žličko domače marelične marmelade, ki ljubeče poboža receptorje za vonj in okus, predzajtrkovalni čaj, da telo ogreje na neko optimalno življenjsko temperaturo, in seveda vmesni prigrizki objemov in najbolj bizarnega ljubkovanja. Osvežujoče je biti čuden, nenavaden in brez pomislekov slediti instinktom, ki ti sporočajo, kako in kje podariti dotik z noskom, da bo tvoj čuk moški prejel natančno sporočilo, kako poseben je zate.

Skodelica kave s svojo aromo prebudi še zadnje speče celice, ki so se do opoldneva uspešno trudile zanikati dejstvo, da je že dan. V družbi sveže zmletega cimetovega sladkorja, čokoladnih mrvic iz mini mlinčka in mavrični skodelici je kava že skoraj modificirana v sladico. Poljub namesto kaloričnega čokopiškota in igrivo žgečkanje za fitnes prstkov. Ko žgečka že samo misel na moje roke v okolici njegovih reber in greje že samo vedenje, da sedi na drugem koncu sobe. 

 Tudi puhasta megla, ki ovija najino gnezdo, je prijazna. S svojo mehkobo objame najin smeh in shrani najino srečo – sivina se obarva rožnato in vse je točno tako, kot mora biti. Balade Christine Perri za glasbeno kuliso in vonj čokosveče napolnita sobo s sovjim vzdušjem in zavita v preveliko majico vem, kaj pomeni biti srečen.