Hihi!

 Hitri prstki z ravno toliko nohtki, da neežno oplazijo kožo in na njej pustijo sprva sled hihitanja, nato pa še glasnega smeha. Poskušaš se mi izmakniti, a moje roke so skoraj tako spretne kot lovke hobotnice, zato je edina rešitev samo pobeg iz postelje. In nato se smejiš še ob postelji, ko samo pomisliš, da bi se spet sprehodila čez tvojo kožo. Rituali sproščanja z žgečkanjem so nekaj najbolj intimnega in prvinskega.

Ponesejo me v najlepše otroške dni, ko sva se takole valjali po postelji z mamico in so bila najina jutra v znamenju perja, ki je plavalo po zraku, toplih odej in seveda neskončnega smeha. Tistega pristnega, iskrenega in brezskrbnega. Žgečkanje popolnoma izprazni moje misli, v tistem trenutku v njih ni prostora za karkoli stresnega ali slabega, samo smeh, čisti smeh, ujet v trenutek. Ko sem lahko 100 % jaz, vesela, zaljubljena, otroško razposajena, igriva ... Preprosto srečna. Čudovit pobeg iz natrpanih dni, luštna sprostitev z noto nostalgije, samo da me zdaj žgečkajo njegovi prstki, po zraku ne jadra več perje, ker sem z leti razvila krasno alergijo na puh, smeh pa je še vedno moj. Pobeg, polnjenje baterij ali zgolj užitek.