Let yourself be happy!

 Svet je lepši nasmejan. Lepi, srečni trenutki ne bi bili enaki, če bi jim odvzeli element smeha. Včasih se preveč ženemo za takšnimi trenutki, iščemo jih in iščemo, namesto, da bi se preprosto nasmehnili in polovica uspeha bi že bila tukaj. Energija, ki jo oddajamo, ko nam ustnice kodra nasmeh, je zmes mistike, vanilije in palčke cimeta. Z nasmehom dobiš zadnji čokoladni navihanček, ujameš bežečo trolo in si v fitnesu izposodiš brisačo, ker je tvoja vzela dopust in počiva v toplem domu. Ko je koža dobila svojo dozo tekočega pudra, lička malce rožnatega blusha, trepalnice se že ovijajo v dve plasti maskare, na ustnicah je sloj labele, ki bo tam natančno deset sekund, nato pa jo bo brezhibno odstranil šal, v katerega se bom preveč neučakano zakopala, laski pa uspešno bežijo iz objema špangice iz leta 1975, manjka samo še zadnji modni dodatek - ogromen nasmeh!

 Če ga podariš, lahko komu polepšaš dan, če ga nosiš ves dan, izgledaš čudovito, če se z nasmehom na ustnicah soočiš s težavo, bo v trenutku vsaj pol manj grozeče visela nad tabo in kmalu se bo našla tudi rešitev zanjo. Vedno se. In novoletne želje? Smejte se, pustite si biti srečni in uživajte v prav vsakem trenutku dneva! Dovolite si biti čudni in samosovji samosvoji, nasmehnite se zamorjencu, ki vas z dvignjeno obrvjo in zviška opazuje - v resnici samo mrzlično brska po spominu, kje je izgubil otroško razposajenost, brezskrben nasmeh in sposobnost videti lepo okrog sebe.

Everybody knows

Čarobnost je v podrobnostih.

To my own angel

 Neverjetno je, kolikokrat dnevno se spomnim nanjo. Ob vsakodnevnih malenkostih, drobnarijah, ki mi prečkajo pot, njenih frazah, ki jih izreče nekdo drug. Izguba ne boli več, nekako smo se naučili živeti z njo, ona pa živi naprej v dedku, moji mami in meni. Na dan pride v tipičnih kretnjah, živi v obliki mojih nohtkov, tu in tam lahko ujamem odsev njenega obraza v mimiki moje mami, ljubezni do čokolade, njene besede spodbude slišim med ustvarjanjem. V mojih mislih imava dialoge, ki jih v realnosti ne moreva več imeti. Všeč mi je, da je tudi zdaj na tekočem z dogajanjem v mojem življenju, da tudi zdaj posluša in edina razume vse pomisleke, dileme in težave, ki se pojavljajo. Če se resnično osredotočim na najin pogovor, lahko slišim celo njen odgovor. Ker vem, kako je razmišljala, kako svetovala in s kakšnimi besedami tolažila. Pride dan, ko se počutim kot kupček gnoja, in takrat mi bolj kot karkoli drugega pomaga, če sebe pogledam skozi njene oči ... Vidim prijazno, naivno, nežno bitjece, ki ima pred seboj celo življenje, in lahko doseže, karkoli si zapiči v glavo. To me prepriča, da zame ni nedosegljivih ciljev; da zmorem praktično karkoli, če se le odločim potruditi in v cilj vložiti vse moči.

 Božič je bil vedno najin čas ... skupno zavijanje darilc, pisanje čestitk s tresočo roko in njeno prefinjeno pisavo, krašenje smrekice s čudovitimi starimi steklenimi okraski, obešanje adventnega venčka na vhodna vrata, mini tekmovanje, katera bo uspela prej pokončati svojo božično zvezdo, kjer sem vselej suvereno zmagala, saj je moja rastlinica izgubila rdeče perje že okrog Miklavža, brskanje po kuharskih knjigah in telefonske "konference", ko v kuhinji kaj ni šlo ravno tako, kot bi moralo iti. Tudi letos je z mano, z vsemi nami, vsenaokrog. Hvala ti, pogrešamo te :*

Hihi!

 Hitri prstki z ravno toliko nohtki, da neežno oplazijo kožo in na njej pustijo sprva sled hihitanja, nato pa še glasnega smeha. Poskušaš se mi izmakniti, a moje roke so skoraj tako spretne kot lovke hobotnice, zato je edina rešitev samo pobeg iz postelje. In nato se smejiš še ob postelji, ko samo pomisliš, da bi se spet sprehodila čez tvojo kožo. Rituali sproščanja z žgečkanjem so nekaj najbolj intimnega in prvinskega.

Ponesejo me v najlepše otroške dni, ko sva se takole valjali po postelji z mamico in so bila najina jutra v znamenju perja, ki je plavalo po zraku, toplih odej in seveda neskončnega smeha. Tistega pristnega, iskrenega in brezskrbnega. Žgečkanje popolnoma izprazni moje misli, v tistem trenutku v njih ni prostora za karkoli stresnega ali slabega, samo smeh, čisti smeh, ujet v trenutek. Ko sem lahko 100 % jaz, vesela, zaljubljena, otroško razposajena, igriva ... Preprosto srečna. Čudovit pobeg iz natrpanih dni, luštna sprostitev z noto nostalgije, samo da me zdaj žgečkajo njegovi prstki, po zraku ne jadra več perje, ker sem z leti razvila krasno alergijo na puh, smeh pa je še vedno moj. Pobeg, polnjenje baterij ali zgolj užitek.

Tukaj je!

 Končno je nekaj božičnega vzdušja požgečkalo tudi mene. V začetku meseca sem se mu že skoraj pustila zapeljati, ko sem tako uspešno polnila vrečke z božično obarvanimi nakupi za moje najdražje, a očitno se je nato Božiček zares dobro skril, ker me tudi vsakodnevno zavijanje, kodranje trakcev, izdelovanje mašnic in brskanje za piškotkastimi recepti ni zadelo z idejo o najljubšem prazniku. Mogoče je krivo tudi to, da sredi decembra skakljam po svetu s tankimi šali, odpetim plaščem in rokavičkami, ki so potisnjene globoko v torbo, kjer jim delajo družbo že 2 tedna neuporabljeni ključi in polomljen obesek iz tigrovega očesa, ki čaka, da se domislim načina, kako ga popraviti, da bo ponovno zvesto spremljal mamco sovo v službo. 

 Tako so cimet, med, rjavi sladkor, strok vanilije in kup čokoladne piškotaste mase (ponovno najbolj poskočne in bežeče, ki se nikakor ni hotela sprijazniti s kratkim potovanjem iz posode na peki papir) po rokah, za nohtki, na tleh, na prevleki stola, v laseh ... le naznanili bližanje belega veselega praznika. Piškoti so pečeni, darilca obkljukana, hišica okrašena, plani uspešno pripeljani do konca. Jaz čakam samo še na večer ob kaminu, pisanem papirju in skrivnostnih paketkih pod smrekico, kupu lučk, kulinaričnih dobrotah in ustnicah, nakodranih v srečen nasmeh!

Cudling with the Clay

 Popolnoma sem že pozabila, kako neustavljivo privlačen vonj ima glina! Ko hladno in vlažno gmoto mečkaš med prsti in ti na jih pušča tanko plast, ki se takoj posuši in na koži pričara hrapav, grob oklep, ki se pod vodo in milom ponovno spremeni v mehko sluzasto prevleko in počasi izpusti prstke in dlani iz svojega objema. Ko gnetem in mečkam hladno kepo gline, v njej puščam delčke sebe. Odtise prstov, dlani in nohtov po površini in majhen košček svoje duše, ki je vpeta v idejo, v kaj se kos snovi brez posebne forme transformira. Neverjetna moč, da lahko ustvarim praktično karkoli in me omejuje izključno domišljija. Ko se forma ne ujema s predstavo v glavi, jo preprosto modificiram v kaj novega. Včasih se tudi prva zamisel ne izkaže za najboljšo in je končni izdelek praktično nekompatibilen z njo - večinoma v pozitivnem smislu, saj med ustvarjanjem prihajajo pod prstke nove in nove ideje. Še bolje je ustvarjati povsem neobremenjeno ... brez posebnih idej in pričakovanj. Pustiš, da prstke vodi prvinski instinkt za estetiko in rezultat je nekaj povsem nepričakovanega. 

 Mečkala sem glino, ja. Tokrat ne brez zamisli, ker sem sredi božičnega ustvarjanja in natančno vem, kaj bom naredila in še bolj jasna je predstava, kako bo izdelek izgledal. Ko podarjam darilce, podarjam droben košček svoje duše. Rezerviran samo za najbolj (za)ljubljene in posebne osebe. Ker sem takšna tudi sama; noro posebna in ekstremno (za)ljubljena.

Karite meets Mandelj

 Moje ustnice so precej nezahteven del telesa ... Malo več pozornosti potrebujejo samo v zimskem času, ko jim prijazno privoščim razvajanje s tisoč in enim vazelinom. Tisoč in enim predvsem iz praktičnega razloga, ker mi v košarici glossov, balzamov in vazelinov vedno uspe izbrati prav tiste najbolj pustolovske primerke, ki najraje raziskujejo temne kotičke najglobljih žepov, se podajo na sprehode pod posteljo, ostajajo doma doma, ko sem dejansko doma, doma, kadar sem v službi, precej radi pa tudi gostujejo pri ljudeh, ki jih sicer obiščem enkrat na deset let. Tako se je prenašanje vsaj treh izdelkov za nego ustnic v eni (torej moji) torbi že večkrat izkazalo za dobro idejo (tu in tam odpove tudi ta metoda, poredneži se pred mojo raziskujočo roko veselo zavlečejo v enega izmed "nepogrešljivih skrivnih" žepkov in skrivaj umirajo od smeha). V vrste svojih vazelinov sem ravno včeraj poslala okrepitve in se z njimi že zjutraj igrala Hide and Seek - izgleda, da jih je veteranski gloss že vpeljal v skrivalnice s posebnimi pravili ("Tudi, če te pokliče, se ne oglasi. Nikakor!"). Karitejevo maslo z neskončno luštnim roza pokrovčkom in Bio balzam za ustnice v mini tubici sta se tako pridružila staroborcu Pomarančnemu cvetu. In zvečer sem v intimni razsvetljavi čokoladne svečke Karitejevo gospodično predstavila moški različici - Mandlju. In ko Karite sreča Madelj, zdrsneta v dooolg in sladek poljub ;) Nova ljubezen na obzorju.

Charging ...

 Še vedno je pol veselja zaradi partyja povezanega s pripravami in pričakovanjem. Podobno kot cel december uživam v takšnih in drugačnih božičkastih vonjih, peki piškotov, okraskih, lučkah, izbiranju in zavijanju daril in ostali decembrski must do listi, tako izgleda tudi moj čas pred partyjem. Že samo sestavljanje outfita, kombiniranje pisanih žabic in toplih ovčk, izbiranje oblekice, nakita, tehten premislek, koliko make up-a, kjer se celo za žuranje držim svojega števila tri - tekoči puder, vijolična maskara in malce star dust senčke na kotičke vek. Nato zaradi preteklih izkušenj pripravljen še survival kit za v čukovo torbo (najbrž sem ena redkih žensk, ki na party noče vzeti torbice in tako vso "dodatno opremo" stlači v torbo svojega dragega): ogromna kapa s še večjim roza cofkom, mobitel za potencialni klic v sili in posodica za lečke. Pogled na DJ-ja med pripravami, na kaos, ki ga to prinese s seboj in luštna posledica, da sem lahko cel dan sama svoj DJ, ker so slušalke skoraj prilepljene na njegovo glavo in tako imam čast, da upravljanje z zvočniki pripada izključno meni.

 Pa vožnja v neznano z neznanim parčkom, po meni tako ljubi primorski avtocesti in po popolnoma neznanih gozdnih ovinkih okrog Postojne in Unca. Zapestnica, ki prijetno lepi tudi dlake na rokah in je že nepogrešljiva oblika vstopnice, je tokrat celo pasala k mojemu črno-belemu outfitu in krasno poepilirala območje okrog zapestja. Malce metuljčkov v želodcu pred njegovim nastopom in akcija :) Slikanje, snemanje, plesanje, ponudba za lajno ali dve (damn, jaz bi rajši kitaro), ogromno vode in sprostitev do konca. Tukaj očitno delujem podobno kot mobitel - izprazni baterijo popolnoma do konca, da se bo kasneje kvalitetno napolnila. Ko začne baterija s tistimi hudo nadležnimi opozorilnimi signali utrujati, da je prazna, ko se osvetljenost ekrančka zmanjša na polovico, se tudi jaz zavlečem na ramo svojega čuka in se zakopljem v njegovo perje. In ko naju pozno jutro le prinese nazaj v toplo in (predvsem) tiho gnezdo, tudi moj ekranček ugasne. Zdaj pa novim izzivom naproti ;)

Čarobni mesec

 Mesec prvega snega, kuhančkov na ljubljanskih ulicah, pisanih trakcev in darilnega papirja, mesec, ki je prepojen z vonjem smole in smrekovih iglic, cimeta in pomaranče, peke piškotov in medu ... Poletje je sicer trdno zasidrano kot najljubši čas leta, a december mu resnično dela konkurenco. Zabavno, kako lahko obrnjen list na koledarju vklopi v ljudeh neko praznično veselje, pričakovanje, strpnost. Še dokaz več, da je za happy state of mind potrebno zares malo, ker močno dvomim, da ima povprečna oseba 30. novembra kup težav, ki 1. decembra čarobno izginejo. Preprosta sprememba datuma in voila, zagrenjenih obrazov, ki jih sicer srečujem na vsakem koraku, je opazno manj. "Sreča", ki jo sproži december in posledično depresija, ki jo s seboj nosi januar. Še en razlog, zakaj sem vesela, da znam z otroškim navdušenjem uživati v povsem vsakdanjih drobnarijah, ki mi jih prinese življenje - vseh 12 mesecev je lahko čarobnih. 

 Kljub temu, da razlog čarobnosti ni v darilih, ampak v družbi družine in vseh ostalih bližnjih osebic, je nakupovanje darilc eden izmed mojih najljubših opravkov. Nakupovalni seznam je bolj ali manj izdelan, ideje za doma sproducirana darilca so tudi na zalogi in še malce zorijo v dveh kubičnih milimetrih leve možganske polovice, malce me mami tudi ideja, da bi poslala par božičnih voščilnic - seveda old school papirnatih, ker se mi zdi, da je veselje ob pismu v nabiralniku, za katerega že takoj vemo, da ni položnica, vseeno neskončno večje, kot ob generičnem sms voščilu. Predvsem pa se bom močno potrudila, da se bom v tem mesecu posvetila vsem svojim najljubšim, in preživela z njimi čim več časa. Za začetek ob zvrhanem krožniku palačink z belo Nutello, lističi mandljev in kokosom, v objemu, sestavljenem iz koktejla najinega toplega, ljubečega, čudaškega in samosovjega sveta, pred kaminom z mojo mamico, ko naju bo omamljal vonj vročih medenjakov in ob dooolgem klepetu z njo, ki jo že na smrt pogrešam, in me zna vedno dvigniti na še bolj sončno raven.