Neverjetno je, kolikokrat dnevno se spomnim nanjo. Ob vsakodnevnih malenkostih, drobnarijah, ki mi prečkajo pot, njenih frazah, ki jih izreče nekdo drug. Izguba ne boli več, nekako smo se naučili živeti z njo, ona pa živi naprej v dedku, moji mami in meni. Na dan pride v tipičnih kretnjah, živi v obliki mojih nohtkov, tu in tam lahko ujamem odsev njenega obraza v mimiki moje mami, ljubezni do čokolade, njene besede spodbude slišim med ustvarjanjem. V mojih mislih imava dialoge, ki jih v realnosti ne moreva več imeti. Všeč mi je, da je tudi zdaj na tekočem z dogajanjem v mojem življenju, da tudi zdaj posluša in edina razume vse pomisleke, dileme in težave, ki se pojavljajo. Če se resnično osredotočim na najin pogovor, lahko slišim celo njen odgovor. Ker vem, kako je razmišljala, kako svetovala in s kakšnimi besedami tolažila. Pride dan, ko se počutim kot kupček gnoja, in takrat mi bolj kot karkoli drugega pomaga, če sebe pogledam skozi njene oči ... Vidim prijazno, naivno, nežno bitjece, ki ima pred seboj celo življenje, in lahko doseže, karkoli si zapiči v glavo. To me prepriča, da zame ni nedosegljivih ciljev; da zmorem praktično karkoli, če se le odločim potruditi in v cilj vložiti vse moči.
Božič je bil vedno najin čas ... skupno zavijanje darilc, pisanje čestitk s tresočo roko in njeno prefinjeno pisavo, krašenje smrekice s čudovitimi starimi steklenimi okraski, obešanje adventnega venčka na vhodna vrata, mini tekmovanje, katera bo uspela prej pokončati svojo božično zvezdo, kjer sem vselej suvereno zmagala, saj je moja rastlinica izgubila rdeče perje že okrog Miklavža, brskanje po kuharskih knjigah in telefonske "konference", ko v kuhinji kaj ni šlo ravno tako, kot bi moralo iti. Tudi letos je z mano, z vsemi nami, vsenaokrog. Hvala ti, pogrešamo te :*
Ni komentarjev:
Objavite komentar