Čarobni mesec

 Mesec prvega snega, kuhančkov na ljubljanskih ulicah, pisanih trakcev in darilnega papirja, mesec, ki je prepojen z vonjem smole in smrekovih iglic, cimeta in pomaranče, peke piškotov in medu ... Poletje je sicer trdno zasidrano kot najljubši čas leta, a december mu resnično dela konkurenco. Zabavno, kako lahko obrnjen list na koledarju vklopi v ljudeh neko praznično veselje, pričakovanje, strpnost. Še dokaz več, da je za happy state of mind potrebno zares malo, ker močno dvomim, da ima povprečna oseba 30. novembra kup težav, ki 1. decembra čarobno izginejo. Preprosta sprememba datuma in voila, zagrenjenih obrazov, ki jih sicer srečujem na vsakem koraku, je opazno manj. "Sreča", ki jo sproži december in posledično depresija, ki jo s seboj nosi januar. Še en razlog, zakaj sem vesela, da znam z otroškim navdušenjem uživati v povsem vsakdanjih drobnarijah, ki mi jih prinese življenje - vseh 12 mesecev je lahko čarobnih. 

 Kljub temu, da razlog čarobnosti ni v darilih, ampak v družbi družine in vseh ostalih bližnjih osebic, je nakupovanje darilc eden izmed mojih najljubših opravkov. Nakupovalni seznam je bolj ali manj izdelan, ideje za doma sproducirana darilca so tudi na zalogi in še malce zorijo v dveh kubičnih milimetrih leve možganske polovice, malce me mami tudi ideja, da bi poslala par božičnih voščilnic - seveda old school papirnatih, ker se mi zdi, da je veselje ob pismu v nabiralniku, za katerega že takoj vemo, da ni položnica, vseeno neskončno večje, kot ob generičnem sms voščilu. Predvsem pa se bom močno potrudila, da se bom v tem mesecu posvetila vsem svojim najljubšim, in preživela z njimi čim več časa. Za začetek ob zvrhanem krožniku palačink z belo Nutello, lističi mandljev in kokosom, v objemu, sestavljenem iz koktejla najinega toplega, ljubečega, čudaškega in samosovjega sveta, pred kaminom z mojo mamico, ko naju bo omamljal vonj vročih medenjakov in ob dooolgem klepetu z njo, ki jo že na smrt pogrešam, in me zna vedno dvigniti na še bolj sončno raven.