Končno je nekaj božičnega vzdušja požgečkalo tudi mene. V začetku meseca sem se mu že skoraj pustila zapeljati, ko sem tako uspešno polnila vrečke z božično obarvanimi nakupi za moje najdražje, a očitno se je nato Božiček zares dobro skril, ker me tudi vsakodnevno zavijanje, kodranje trakcev, izdelovanje mašnic in brskanje za piškotkastimi recepti ni zadelo z idejo o najljubšem prazniku. Mogoče je krivo tudi to, da sredi decembra skakljam po svetu s tankimi šali, odpetim plaščem in rokavičkami, ki so potisnjene globoko v torbo, kjer jim delajo družbo že 2 tedna neuporabljeni ključi in polomljen obesek iz tigrovega očesa, ki čaka, da se domislim načina, kako ga popraviti, da bo ponovno zvesto spremljal mamco sovo v službo.
Tako so cimet, med, rjavi sladkor, strok vanilije in kup čokoladne piškotaste mase (ponovno najbolj poskočne in bežeče, ki se nikakor ni hotela sprijazniti s kratkim potovanjem iz posode na peki papir) po rokah, za nohtki, na tleh, na prevleki stola, v laseh ... le naznanili bližanje belega veselega praznika. Piškoti so pečeni, darilca obkljukana, hišica okrašena, plani uspešno pripeljani do konca. Jaz čakam samo še na večer ob kaminu, pisanem papirju in skrivnostnih paketkih pod smrekico, kupu lučk, kulinaričnih dobrotah in ustnicah, nakodranih v srečen nasmeh!
Ni komentarjev:
Objavite komentar