Popolnoma sem že pozabila, kako neustavljivo privlačen vonj ima glina! Ko hladno in vlažno gmoto mečkaš med prsti in ti na jih pušča tanko plast, ki se takoj posuši in na koži pričara hrapav, grob oklep, ki se pod vodo in milom ponovno spremeni v mehko sluzasto prevleko in počasi izpusti prstke in dlani iz svojega objema. Ko gnetem in mečkam hladno kepo gline, v njej puščam delčke sebe. Odtise prstov, dlani in nohtov po površini in majhen košček svoje duše, ki je vpeta v idejo, v kaj se kos snovi brez posebne forme transformira. Neverjetna moč, da lahko ustvarim praktično karkoli in me omejuje izključno domišljija. Ko se forma ne ujema s predstavo v glavi, jo preprosto modificiram v kaj novega. Včasih se tudi prva zamisel ne izkaže za najboljšo in je končni izdelek praktično nekompatibilen z njo - večinoma v pozitivnem smislu, saj med ustvarjanjem prihajajo pod prstke nove in nove ideje. Še bolje je ustvarjati povsem neobremenjeno ... brez posebnih idej in pričakovanj. Pustiš, da prstke vodi prvinski instinkt za estetiko in rezultat je nekaj povsem nepričakovanega.
Mečkala sem glino, ja. Tokrat ne brez zamisli, ker sem sredi božičnega ustvarjanja in natančno vem, kaj bom naredila in še bolj jasna je predstava, kako bo izdelek izgledal. Ko podarjam darilce, podarjam droben košček svoje duše. Rezerviran samo za najbolj (za)ljubljene in posebne osebe. Ker sem takšna tudi sama; noro posebna in ekstremno (za)ljubljena.
2 komentarja:
U, tele sovice bodo pa ziher hukale z božične smreke, a? :)
Tudi js sm pomisla, da bi lahko čepele na smreki, ampak je letos ne bova imela, tista pri mojih dveh bo pa vijolično-zlata, tako da sovice ne pašejo zraven :/
Objavite komentar