Ti ... in jaz

 Nosim te s sabo. Tvoje božanje se zlije z mojo kožo in na njej ustvari najtoplejši plašček, ki skozi ves dan dozira nežno ljubkovanje tvojih prstov, in me greje v hladnih jutrih. Tvoj dotik nosim na koži, in kadar odklopim svet okrog sebe, tudi v hrupu množice čutim ob sebi le tebe. Ponovno obstaja le najin svet, mehurček, ločen od kaotičnega sveta. Obdaja naju tanka stena - krhka, a obenem tako močna in trdna. Tukaj je najin dom, najina oaza v objemu - včasih nama ponudi mir in varnost, drugič razigrani odklop, ko lahko izživiva otroka v sebi in sva ponovno popolnoma breskrbna fantek in punčka, ki se igrata v peskovniku, plezata po drevesih in spuščata zmaja. Svet mehurčka, ki je krojen po meri in se popolnoma prilega najinemu trenutnemu počutju.

 Dotik tvojih ustnic pušča na mojih prijetnejšo sled kot katerikoli glos. V jutrih, ko na troli odlično imitiram sardelo v konzervi, se od ostalih jutranje zalimanih in namrščenih sardin ločim bo ogromnem nasmehu. Kadar se mi prikradeš v misli, se preprosto moram smehljati, in ker si razvil že prav brezhibno tehniko, kako ostati vsidran tam ves čas, je tudi nasmeh moj zvesti sopotnik. 

 Tvoj vonj se med tuširanjem skrije v 80 % čokolado v mojih laseh, tu in tam me požgečka in nagajivo pocuka, večino časa pa se mirno pozibava v naročju kodra. Ti in jaz - vedno drug ob drugem, vedno vkomponirana v misli, drug drugemu pod perutjo ...