Kamorkoli pogledam, vidim mavrico! Celotna paleta vseh barv, kar si jih lahko izmisli domišljija. Jeseni bolj umirjene barve; zemeljski toni, ki izžarevajo toploto, uporabljeni v mehkih, božajočih pleteninah, siva v vseh svojih različicah, da se lažje zlijem z jutranjo meglo in se v njeni družbi počutim prijetno domače, umazano roza na šalu, ki ovija moj vrat ter tu in tam sramežljivo poboža mečice ušes.
Rjava me vedno znova asociira na čokolado, zato jo poskušam kolikor se le da omejiti (kdove, morda redi že samo barva kakava, rezultatov diete čokonohtki še nisem podrobneje raziskala, vsekakor pa ni prijetno, če se mi drobnih sivih celicah cele dneve mota vijolična krava), oranžna barva mandarin, ki s svojim vonjem v trenutku napolnijo cel prostor, in s seboj povsem nedolžno tihotapijo nekakšen predbožični duh.
V razpoloženju so barve vsekakor bolj pisane in sončne, zagotovo pa prav nič umirjene: razigrana zelena za pričakovanje sobotnega ženskega druženja ob martiniju ali dveh, sončno rumena za vznemirjenje, preden ponovno oblečem njegov objem, kričeče rdeča za ogromen nasmeh sreče, ki se izrisuje na ustnicah ob vsakem uspešno opravljenem mini projektu, vijolična za zadovoljno smehljanje duše, ker je v nakupovalni vrečki pristalo nekaj za njo, rožnata za nagajive metuljčke, ki me spremljajo, kamorkoli grem.
Materialno in emocionalno, tesno prepleteno, v tihi harmoniji. Čutim nestrpnost, ko si v misli prikličem večer v družbi sončkastih punc, čutim srce, ki razbija, ko se bliža ura najinega srečanja, čutim nasmeh, ki daje vedeti, da bo za sabo zapustil malo morje gubic, čutim dušo, ki se ponosno baha s svojim novim šalom, čutim metulja, ki mi seda na nos in me žgečka. Čutim življenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar