So kotički, kjer se počutim povsem sproščeno in varno, in so ljudje, ob katerih z lahkoto odmislim zunanji svet in preprosto uživam v trenutku. So tudi predmeti, ki pripomorejo k pravljičnosti trenutkov, in ko se vsi trije elementi združijo; v kaminu prijazno prasketa,
ko se košček Bajadere topi v ustih, in moje okuševalne brbončice pošiljajo v možgane signale o strašnem zadovoljstvu, na desni strani se moja noga stiska ob njegovo, in če se osredotočim, lahko na vratu čutim tudi njegovo sapo. Na moji levi sedi starejša različica mene, z drugo Bajadero, in premišljeno grizlja čokolado. Izmenjujeva si informacije o okusu, nato obglodani čokoladici menjava in z največjo zbranostjo okušava nov kos. Hmm, manj sladek, več nugata, bolj nežna struktura ... Otroška zatopljenost v misijo, ki sva si jo zadali, da ugotoviva, ali je okus teh legendarnih čokoladic, kaj drugačen, če so živele v večjem oz. manjšem pakiranju.
Majhne neumnosti, intimni trenutki, ko ni prostora za vsakdanje skrbi, ko odklopim vse ostalo, razen meni najdražjih, ko sem v vlogah, ki jih najbolj ljubim. Energija, ki si jo izmenjamo takrat, je tako neskončno sonča in topla, da napolni baterije in se shrani naravnost v srce. In greje. Daje moč in smisel. Toliko nežnosti, topline in ljubezni v eni sobi, na eni sedežni, za eno bitje; zame. Za mojo srečo ni potrebno veliko: samo dovoljenje, da sem lahko čista esenca svojega jaza, moja jata družina in domača krošnja dnevna, s šopkom trivialnosti, ki s čokolado, romantiko kamina in plišasto tkanino, ki me prijetno boža, okupirajo še ostala čutila in jih ponesejo nekam daleč. V svet, ki je povsem moj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar