Splash of Love

Sooo close!

2012-02-15T09:44:00.003+01:00

Kako luštno, ko nekaj tako težko pričakuješ, vsak dan posebej narediš križec v koledarček in ponovno prešteješ, koliko dni te še loči do veselega dogodka (just in case, če si se pri prejšnjih 587 štetjih zmotil in je dan D v resnici še kakšen dan bližje). Tako je koledarček do ponedeljka zagotavljal, da bom v petek lahko rekla: "Še točno en teden!", aaampak so se birokratske stvari tako lepo uredile, da bom lahko v petek rekla kar: "Wiiii, po njo gremo!".

In tako je pasji kotiček že urejen, dekice čakajo majhno kosmato rit, da jo bodo grele, plišasta kokoška in tiger že trepetata pred mini ostrimi zobki, gumijaste igračke nabirajo moči za spopad s konstantnim žvečenjem, tačkasti posodici pričakujeta svoje prve porcije hrane, moja najljubša Roxy potovalka pa se duševno pripravlja, da bo od zdaj naprej njena premična garsonjera. Midva poskušava akumulirati čimveč spanja možno, da naju ne bo že prva noč "lulanja na uro" spremenila v zombija in bova imela energijo za pospravljanje kaosa v sobi, igranja na najbolj blatnem delu vrta, umivanje drobnih šapic, ki bodo pobrale vso mogočo in nemogočo svinjarijo, lovljenje po stanovanju s pasjo zobno pasto v roki in "penečim" kužkom pred sabo ... Huh, divje bo, za kar nekaj časa maham v slovo miru ter dopuščam možnost, da bom kdaj v naglici zapustila hišo rahlo okosmatena (nisem si mislila, da bom imela kdaj krzneni plašč), s prežvečeno peto na gležnarjih, poslinjenim rokavom najljubše jopčke in pozabljenimi pasjimi priboljški v žepu.

Just do it!

2012-02-09T10:04:00.000+01:00

Sanje in plani največkrat ostanejo samo to, ker zmanjka tista odločilna sestavina, ki je tako ključna za pretapljanje v resničnost - motivacija. Še vedno velja, da smo največkrat prav sami tisti, ki si stojimo na poti, se omejujemo in postavljamo kup razlogov in izgovorov, zakaj nekaj nikakor ne more uspeti. Vse je v glavi, prav vse gre, če se tako odločimo sami.

Tako, velike besede - kako jih spreminjam iz teorije v prakso, je tema povsem druge debate, čeprav se na nekaterih področjih pričenjajo počasi kazati premiki v pravo smer in se moja trma obrestuje. Tako po 26 letih "pes-je-velika-odgovornost" zavijanja z očmi okolice sprejemam to odgovornost in se je veselim. Po 26 letih na trebuhu končno opažam V in sramežljive kocke, ker je od nekje prišla disciplina in lahko brez doživljanja hujših travm zamenjam čokolado za banano, surfanje po internetnih valovih pa za utapljanje v potnih kapljicah. Zakaj zdaj? Miniaturni klik je razblinil strahove in "ne-zmorem" misli, ki so se tako udobno zasidrale v moji glavi in jih spremenil v brezdomce. Zakaj pa ne? In kdaj, če ne zdaj?

Bit

2012-02-02T14:22:00.000+01:00

Ob božajočih zvokih chill out jazza z lahkoto odplavam na bele kavčke najljubše portoroške kavarne. Tik ob morje, ki pomirja, sprošča in polni ozračje s tistim algasto-slanim vonjem, ki se na lestvici mojih najljubših vonjev uvrsti tesno za vonj Nutelle in vonj njegovih lask. K drobni mivki, ki se skrije na vsa mogoča in nemogoča mesta in hrusta okrog tebe še kakšen teden po vrnitvi z dopusta. Pa božajoče sonce, orošen kozarec s porcijo sladoledne kupe v velikosti kosila, lističi mandljev, piškotastimi drobtinami, občasni sunki burje, da se moji laski igrajo v zraku, vmes pa zatavajo še v sladoled in smetano (že skoraj nekakšen ritual, brez katerega težko na prostem pojem karkoli potencialno packljivega). Nežno obarvana koža s kristalčki soli na drobnih dlakicah, kratke kavbojkice, sprane od morja in pobeljene od sonca, nepogrešljiv vonj kokosove kreme za sončenje, zadnji ostanki pegic na nosku in pisana špangica v laskih. Možgani na off in čivava na straži. Moj smisel življenja, ja, naj že pride poletje!

XY days to go ...

2012-01-27T16:17:00.000+01:00

Koliko nas je pred uhUH leti uporabljalo: "Samo še petkrat spat do božiča.", "Samo še trinajstkrat spat do rojstnega dneva." in podobne mantre? Jaz sem jih ohranila, samo da danes ne odštevam več, kolikokrat bom še počohala zobke s plavo-vijolično Curaprox zobno ščetko, skočila pod tuš in uživala v marcipanastem vonju tušgela, se zavila v sovjo pižamico in se zavlekla pod njegovo perut, potem pa počaaasi preklopila na ZzzzZZzzz stanje, pred božičem oz. rojstnim dnevom, ampak počnem to pred vsakim potencialno velikim dnevom.

Tako vzporedno poteka kar nekaj odštevanj, ki so krasna motivacija, ko je tu in tam treba:

*stisniti zobe in šteti do ~~452961811~~ 10,

*zamižati na obe očesi (in še na notranje), ko iz vitrine mamljivo mahajo trojne čokoladne tortice,

*ubrati novo pot do avtobusne postaje, ker sem nevarno blizu, da bom podlegla kratkim jeanskam, ki bi jih moja prenovljena rit z veseljem vzela za svoje,

*zbrano prebrati neumno knjigo s smešno velikim številom pravljic, ki so pisane s približno toliko občutka, kot ga imam sama za molzenje krave,

*dopovedovati frufruju že sedmič v istem dnevu, da njegov izgled ni groovy, ampak katastrofalen in že sedmič naleteti na njegovo ignoranco dobronamerne opazke ...

It's so fluffy I'm gonna die :)

2012-01-19T15:22:00.004+01:00

Ko k sebi stisneš malo kosmato telesce in s kazalcem začutiš hitro utripanje malega srčka in toploto malega bitjeca, je ljubezen zapečatena. Ko se že skoraj obarvani smrček dotake tvoje dlani in prične drobno gobček raziskovati vsak milimeter kože in te ob tem žgečka s prvimi tremi brkci, že začneš spreminjati agregatno stanje. Popolna je: puhasta, mehka, topla, tako neskončno nedolžna in zaupljiva, ko zvije mini repek in se ji učki vse bolj zapirajo, dokler ne utone v spanje. Vse je tako zelo drobceno - ušeski s prvimi znaki kodrčkov, smrček, učki, šapice z rožnatimi blazinicami, gobček, ki izgleda popackan s čokolado in seveda mali repek. V takih trenutkih sreče je občutkov toliko, da težko sledim dogajanju okrog sebe, a tega je bilo tako lepo deliti še z dragim in prijateljico.

Še malo, bitjece sladko, pa boš samo najina - neskončno ljubljena in oboževana. Pridi, pridi, pridi!

Fast forward!

2012-01-16T10:49:00.000+01:00

Če se je prejšnje leto vse odvijalo v slowmotionu, potem je januar s trenutnim potekom dogodkov napovedal divji tempo. Ciljev je bilo seveda veliko in še več, ampak moja organizirana osebnost (control freak, priznam) jih je raztrosila po celotnem planerju in pogled nanje je bil precej nestresen. Trenutno sem s svojim sanjarjenjem sprožila domino efekt v realnosti in iz treznega bitja, ki ravna premišljeno in previdno, se je razvilo impulzivno. Očitno je sprejemanje dlakavih, cvilečih odločitev s toplim smrčkom in povsem resničnim srčnim utripom tukaj. In mini poznopomladanski pobeg k francoskim rogljičkom ob Senni. Oboje v roku manj kot 24 ur. Najbrž je odveč omeniti, da bi bilo resnično pametno vplačati Loto. Ali najti umirajočega strica v 8. kolenu, ki živi na Bahamih in ima zajeten račun na Kajmanskih otokih, jaz pa sem njegova edina dedinja. Januar rox!

Cake Balls

2012-01-12T08:13:00.000+01:00

Malce drugačna pisana objava z mojim packanjem tortastih lizik za na žurček.

Instant sonček

2012-01-10T18:07:00.006+01:00

Ni lepšega kot nežni, skoraj naključni dotiki v družbi, na hitro prilepljen poljubček, ki je zgrešil lice in pristal v okolici ušesa in mini laskov okrog njega, na kratko podrsano koleno ob tvoje stegno, nagajivi pogledi izpod čela in mimogrede popravljen pramen las. In nenavadno drsanje noska po vratu, ko me kužkasto vohaš in ugotavljaš, ali danes prevladujejo piškotki ali strup. Morda zastrupljeni piškotki. Ko se prstki prepletejo pod mizo in z nohtom kazalca povsem narahlo začrtam srček v tvojo dlan.

Uživam v sproščenem ozračju, smehu družbe, iz katerega previdno izluščim tvojega in ga nadvse pazljivo položim v zbirko tistih resnično srečnih trenutkov, ki služijo kot esenca tistim malo bolj tečkastim dnem, ko se zdita brezskrben smeh in golobčkasto stiskanje skorajda misija nemogoče - kot dokaz, da znava biti skupaj zares čudovita in sva drug ob drugem resnično samosovja. V srčku, ki ti ga zarišem v dlan, čepi mini žarek sončka, ki te požgečka, ko te zamika, da bi zapustil rožnatost mehurčka in se predal temnim mislim. Tam je za vsak slučaj, čaka, da lahko v trenutku ukrepa in te ponovno opomni na to, kaj zmoreva skupaj. Praktično karkoli.

Let yourself be happy!

2011-12-29T18:02:00.001+01:00

Svet je lepši nasmejan. Lepi, srečni trenutki ne bi bili enaki, če bi jim odvzeli element smeha. Včasih se preveč ženemo za takšnimi trenutki, iščemo jih in iščemo, namesto, da bi se preprosto nasmehnili in polovica uspeha bi že bila tukaj. Energija, ki jo oddajamo, ko nam ustnice kodra nasmeh, je zmes mistike, vanilije in palčke cimeta. Z nasmehom dobiš zadnji čokoladni navihanček, ujameš bežečo trolo in si v fitnesu izposodiš brisačo, ker je tvoja vzela dopust in počiva v toplem domu. Ko je koža dobila svojo dozo tekočega pudra, lička malce rožnatega blusha, trepalnice se že ovijajo v dve plasti maskare, na ustnicah je sloj labele, ki bo tam natančno deset sekund, nato pa jo bo brezhibno odstranil šal, v katerega se bom preveč neučakano zakopala, laski pa uspešno bežijo iz objema špangice iz leta 1975, manjka samo še zadnji modni dodatek - ogromen nasmeh!

Če ga podariš, lahko komu polepšaš dan, če ga nosiš ves dan, izgledaš čudovito, če se z nasmehom na ustnicah soočiš s težavo, bo v trenutku vsaj pol manj grozeče visela nad tabo in kmalu se bo našla tudi rešitev zanjo. Vedno se. In novoletne želje? Smejte se, pustite si biti srečni in uživajte v prav vsakem trenutku dneva! Dovolite si biti čudni in ~~samosovji~~ samosvoji, nasmehnite se zamorjencu, ki vas z dvignjeno obrvjo in zviška opazuje - v resnici samo mrzlično brska po spominu, kje je izgubil otroško razposajenost, brezskrben nasmeh in sposobnost videti lepo okrog sebe.

Everybody knows

2011-12-28T19:21:00.000+01:00

Čarobnost je v podrobnostih.

To my own angel

2011-12-18T09:43:00.006+01:00

Neverjetno je, kolikokrat dnevno se spomnim nanjo. Ob vsakodnevnih malenkostih, drobnarijah, ki mi prečkajo pot, njenih frazah, ki jih izreče nekdo drug. Izguba ne boli več, nekako smo se naučili živeti z njo, ona pa živi naprej v dedku, moji mami in meni. Na dan pride v tipičnih kretnjah, živi v obliki mojih nohtkov, tu in tam lahko ujamem odsev njenega obraza v mimiki moje mami, ljubezni do čokolade, njene besede spodbude slišim med ustvarjanjem. V mojih mislih imava dialoge, ki jih v realnosti ne moreva več imeti. Všeč mi je, da je tudi zdaj na tekočem z dogajanjem v mojem življenju, da tudi zdaj posluša in edina razume vse pomisleke, dileme in težave, ki se pojavljajo. Če se resnično osredotočim na najin pogovor, lahko slišim celo njen odgovor. Ker vem, kako je razmišljala, kako svetovala in s kakšnimi besedami tolažila. Pride dan, ko se počutim kot kupček gnoja, in takrat mi bolj kot karkoli drugega pomaga, če sebe pogledam skozi njene oči ... Vidim prijazno, naivno, nežno bitjece, ki ima pred seboj celo življenje, in lahko doseže, karkoli si zapiči v glavo. To me prepriča, da zame ni nedosegljivih ciljev; da zmorem praktično karkoli, če se le odločim potruditi in v cilj vložiti vse moči.

Božič je bil vedno najin čas ... skupno zavijanje darilc, pisanje čestitk s tresočo roko in njeno prefinjeno pisavo, krašenje smrekice s čudovitimi starimi steklenimi okraski, obešanje adventnega venčka na vhodna vrata, mini tekmovanje, katera bo uspela prej pokončati svojo božično zvezdo, kjer sem vselej suvereno zmagala, saj je moja rastlinica izgubila rdeče perje že okrog Miklavža, brskanje po kuharskih knjigah in telefonske "konference", ko v kuhinji kaj ni šlo ravno tako, kot bi moralo iti. Tudi letos je z mano, z vsemi nami, vsenaokrog. Hvala ti, pogrešamo te :*

Hihi!

2011-12-17T09:18:00.003+01:00

Hitri prstki z ravno toliko nohtki, da neežno oplazijo kožo in na njej pustijo sprva sled hihitanja, nato pa še glasnega smeha. Poskušaš se mi izmakniti, a moje roke so skoraj tako spretne kot lovke hobotnice, zato je edina rešitev samo pobeg iz postelje. In nato se smejiš še ob postelji, ko samo pomisliš, da bi se spet sprehodila čez tvojo kožo. Rituali sproščanja z žgečkanjem so nekaj najbolj intimnega in prvinskega.

Ponesejo me v najlepše otroške dni, ko sva se takole valjali po postelji z mamico in so bila najina jutra v znamenju perja, ki je plavalo po zraku, toplih odej in seveda neskončnega smeha. Tistega pristnega, iskrenega in brezskrbnega. Žgečkanje popolnoma izprazni moje misli, v tistem trenutku v njih ni prostora za karkoli stresnega ali slabega, samo smeh, čisti smeh, ujet v trenutek. Ko sem lahko 100 % jaz, vesela, zaljubljena, otroško razposajena, igriva ... Preprosto srečna. Čudovit pobeg iz natrpanih dni, luštna sprostitev z noto nostalgije, samo da me zdaj žgečkajo njegovi prstki, po zraku ne jadra več perje, ker sem z leti razvila krasno alergijo na puh, smeh pa je še vedno moj. Pobeg, polnjenje baterij ali zgolj užitek.

Tukaj je!

2011-12-13T08:36:00.001+01:00

Končno je nekaj božičnega vzdušja požgečkalo tudi mene. V začetku meseca sem se mu že skoraj pustila zapeljati, ko sem tako uspešno polnila vrečke z božično obarvanimi nakupi za moje najdražje, a očitno se je nato Božiček zares dobro skril, ker me tudi vsakodnevno zavijanje, kodranje trakcev, izdelovanje mašnic in brskanje za piškotkastimi recepti ni zadelo z idejo o najljubšem prazniku. Mogoče je krivo tudi to, da sredi decembra skakljam po svetu s tankimi šali, odpetim plaščem in rokavičkami, ki so potisnjene globoko v torbo, kjer jim delajo družbo že 2 tedna neuporabljeni ključi in polomljen obesek iz tigrovega očesa, ki čaka, da se domislim načina, kako ga popraviti, da bo ponovno zvesto spremljal mamco ~~sovo~~ v službo.

Tako so cimet, med, rjavi sladkor, strok vanilije in kup čokoladne piškotaste mase (ponovno najbolj poskočne in bežeče, ki se nikakor ni hotela sprijazniti s kratkim potovanjem iz posode na peki papir) po rokah, za nohtki, na tleh, na prevleki stola, v laseh ... le naznanili bližanje belega veselega praznika. Piškoti so pečeni, darilca obkljukana, hišica okrašena, plani uspešno pripeljani do konca. Jaz čakam samo še na večer ob kaminu, pisanem papirju in skrivnostnih paketkih pod smrekico, kupu lučk, kulinaričnih dobrotah in ustnicah, nakodranih v srečen nasmeh!

Cudling with the Clay

2011-12-10T15:45:00.001+01:00

Popolnoma sem že pozabila, kako neustavljivo privlačen vonj ima glina! Ko hladno in vlažno gmoto mečkaš med prsti in ti na jih pušča tanko plast, ki se takoj posuši in na koži pričara hrapav, grob oklep, ki se pod vodo in milom ponovno spremeni v mehko sluzasto prevleko in počasi izpusti prstke in dlani iz svojega objema. Ko gnetem in mečkam hladno kepo gline, v njej puščam delčke sebe. Odtise prstov, dlani in nohtov po površini in majhen košček svoje duše, ki je vpeta v idejo, v kaj se kos snovi brez posebne forme transformira. Neverjetna moč, da lahko ustvarim praktično karkoli in me omejuje izključno domišljija. Ko se forma ne ujema s predstavo v glavi, jo preprosto modificiram v kaj novega. Včasih se tudi prva zamisel ne izkaže za najboljšo in je končni izdelek praktično nekompatibilen z njo - večinoma v pozitivnem smislu, saj med ustvarjanjem prihajajo pod prstke nove in nove ideje. Še bolje je ustvarjati povsem neobremenjeno ... brez posebnih idej in pričakovanj. Pustiš, da prstke vodi prvinski instinkt za estetiko in rezultat je nekaj povsem nepričakovanega.

Mečkala sem glino, ja. Tokrat ne brez zamisli, ker sem sredi božičnega ustvarjanja in natančno vem, kaj bom naredila in še bolj jasna je predstava, kako bo izdelek izgledal. Ko podarjam darilce, podarjam droben košček svoje duše. Rezerviran samo za najbolj (za)ljubljene in posebne osebe. Ker sem takšna tudi sama; ~~noro~~ posebna in ekstremno (za)ljubljena.

Karite meets Mandelj

2011-12-07T07:39:00.001+01:00

Moje ustnice so precej nezahteven del telesa ... Malo več pozornosti potrebujejo samo v zimskem času, ko jim prijazno privoščim razvajanje s tisoč in enim vazelinom. Tisoč in enim predvsem iz praktičnega razloga, ker mi v košarici glossov, balzamov in vazelinov vedno uspe izbrati prav tiste najbolj pustolovske primerke, ki najraje raziskujejo temne kotičke najglobljih žepov, se podajo na sprehode pod posteljo, ostajajo doma doma, ko sem dejansko doma, doma, kadar sem v službi, precej radi pa tudi gostujejo pri ljudeh, ki jih sicer obiščem enkrat na deset let. Tako se je prenašanje vsaj treh izdelkov za nego ustnic v eni (torej moji) torbi že večkrat izkazalo za dobro idejo (tu in tam odpove tudi ta metoda, poredneži se pred mojo raziskujočo roko veselo zavlečejo v enega izmed "nepogrešljivih skrivnih" žepkov in skrivaj umirajo od smeha). V vrste svojih vazelinov sem ravno včeraj poslala okrepitve in se z njimi že zjutraj igrala Hide and Seek - izgleda, da jih je veteranski gloss že vpeljal v skrivalnice s posebnimi pravili ("Tudi, če te pokliče, se ne oglasi. Nikakor!"). Karitejevo maslo z neskončno luštnim roza pokrovčkom in Bio balzam za ustnice v mini tubici sta se tako pridružila staroborcu Pomarančnemu cvetu. In zvečer sem v intimni razsvetljavi čokoladne svečke Karitejevo gospodično predstavila moški različici - Mandlju. In ko Karite sreča Madelj, zdrsneta v dooolg in sladek poljub ;) Nova ljubezen na obzorju.

Charging ...

2011-12-05T16:47:00.001+01:00

Še vedno je pol veselja zaradi partyja povezanega s pripravami in pričakovanjem. Podobno kot cel december uživam v takšnih in drugačnih božičkastih vonjih, peki piškotov, okraskih, lučkah, izbiranju in zavijanju daril in ostali decembrski must do listi, tako izgleda tudi moj čas pred partyjem. Že samo sestavljanje outfita, kombiniranje pisanih žabic in toplih ovčk, izbiranje oblekice, nakita, tehten premislek, koliko make up-a, kjer se celo za žuranje držim svojega števila tri - tekoči puder, vijolična maskara in malce star dust senčke na kotičke vek. Nato zaradi preteklih izkušenj pripravljen še survival kit za v čukovo torbo (najbrž sem ena redkih žensk, ki na party noče vzeti torbice in tako vso "dodatno opremo" stlači v torbo svojega dragega): ogromna kapa s še večjim roza cofkom, mobitel za potencialni klic v sili in posodica za lečke. Pogled na DJ-ja med pripravami, na kaos, ki ga to prinese s seboj in luštna posledica, da sem lahko cel dan sama svoj DJ, ker so slušalke skoraj prilepljene na njegovo glavo in tako imam čast, da upravljanje z zvočniki pripada izključno meni.

Pa vožnja v neznano z neznanim parčkom, po meni tako ljubi primorski avtocesti in po popolnoma neznanih gozdnih ovinkih okrog Postojne in Unca. Zapestnica, ki prijetno lepi tudi dlake na rokah in je že nepogrešljiva oblika vstopnice, je tokrat celo pasala k mojemu črno-belemu outfitu in krasno poepilirala območje okrog zapestja. Malce metuljčkov v želodcu pred njegovim nastopom in akcija :) Slikanje, snemanje, plesanje, ponudba za lajno ali dve (damn, jaz bi rajši kitaro), ogromno vode in sprostitev do konca. Tukaj očitno delujem podobno kot mobitel - izprazni baterijo popolnoma do konca, da se bo kasneje kvalitetno napolnila. Ko začne baterija s tistimi hudo nadležnimi opozorilnimi signali utrujati, da je prazna, ko se osvetljenost ekrančka zmanjša na polovico, se tudi jaz zavlečem na ramo svojega čuka in se zakopljem v njegovo perje. In ko naju pozno jutro le prinese nazaj v toplo in (predvsem) tiho gnezdo, tudi moj ekranček ugasne. Zdaj pa novim izzivom naproti ;)

Čarobni mesec

2011-12-01T06:39:00.001+01:00

Mesec prvega snega, kuhančkov na ljubljanskih ulicah, pisanih trakcev in darilnega papirja, mesec, ki je prepojen z vonjem smole in smrekovih iglic, cimeta in pomaranče, peke piškotov in medu ... Poletje je sicer trdno zasidrano kot najljubši čas leta, a december mu resnično dela konkurenco. Zabavno, kako lahko obrnjen list na koledarju vklopi v ljudeh neko praznično veselje, pričakovanje, strpnost. Še dokaz več, da je za happy state of mind potrebno zares malo, ker močno dvomim, da ima povprečna oseba 30. novembra kup težav, ki 1. decembra čarobno izginejo. Preprosta sprememba datuma in voila, zagrenjenih obrazov, ki jih sicer srečujem na vsakem koraku, je opazno manj. "Sreča", ki jo sproži december in posledično depresija, ki jo s seboj nosi januar. Še en razlog, zakaj sem vesela, da znam z otroškim navdušenjem uživati v povsem vsakdanjih drobnarijah, ki mi jih prinese življenje - vseh 12 mesecev je lahko čarobnih.

Kljub temu, da razlog čarobnosti ni v darilih, ampak v družbi družine in vseh ostalih bližnjih osebic, je nakupovanje darilc eden izmed mojih najljubših opravkov. Nakupovalni seznam je bolj ali manj izdelan, ideje za doma sproducirana darilca so tudi na zalogi in še malce zorijo v dveh kubičnih milimetrih leve možganske polovice, malce me mami tudi ideja, da bi poslala par božičnih voščilnic - seveda old school papirnatih, ker se mi zdi, da je veselje ob pismu v nabiralniku, za katerega že takoj vemo, da ni položnica, vseeno neskončno večje, kot ob generičnem sms voščilu. Predvsem pa se bom močno potrudila, da se bom v tem mesecu posvetila vsem svojim najljubšim, in preživela z njimi čim več časa. Za začetek ob zvrhanem krožniku palačink z belo Nutello, lističi mandljev in kokosom, v objemu, sestavljenem iz koktejla najinega toplega, ljubečega, čudaškega in samosovjega sveta, pred kaminom z mojo mamico, ko naju bo omamljal vonj vročih medenjakov in ob dooolgem klepetu z njo, ki jo že na smrt pogrešam, in me zna vedno dvigniti na še bolj sončno raven.

For being such a good Girl

2011-11-30T08:04:00.001+01:00

Včasih preprosto moram pocrkljati tudi samo sebe. Ker sem pridna, ker civilizirano in z nasmehom prenašam takšne in drugačne izpade soljudi (in jim v mislih primažem eno okrog kepe), opravim vse obveznosti, ki jih imam, ob vsem tem pa vzdržujem higienski minimum v gnezdu, vsake toliko časa nahranim svojo sovjo družinico (torej mojega ~~čuka~~ moškega in sebe) s toplim obrokom, delim okrog sebe sončne žarke in furam nadljubeč odnos z dragim, kamor stlačiva še zajeten kup čohanja perja, žokanja in žepkanja. Glede na zgornje vrstice mi najbrž ni treba posebej poudarjati, da si tako izjemno bitje zasluži tudi kakšno nagrado (skromno rečeno, v resnici bi lahko samostalnik nagrada mirne duše napisala kar v množinski obliki).

Tako sem se povabila k frizerju, ker moji lasje očitno stremijo k temu, da bi si v čim krajšem času ponovno utrli pot čez joške in zato motivirano rastejo, frufru bi me najbrž rad spravil v situacijo, ko zaradi njega ne bom več videla in se bom zaletavala v predmete in osebe pred sabo (kar se sicer rado dogaja tudi kadar je moje vidno polje brez motenj), pa tudi sicer so lasje že močno pogrešali jadranje v vetru fena in rekreacijo z ogromno okroglo kartačo, ki jim ju zlobna jaz nikoli ne priviščim. Ker nikakor ne gre, da bi se rekreirali samo moji laski, ostalo telo pa bi veselo pridobivalo centimetre na najmanj primernih delih, je tukaj še podaljšana fitnes karta, zaradi katere bom lahko vsak dan sonček že uro in pol prej kot ponavadi, ker bom pred službo odtekla par kilometrov, ob tem pa pozorno pogledala kup ponovitev Umorov na podeželju, ki so ob tako zgodnji uri edina užitna serija, kar jih ponuja fitnes TV. Ob obisku frizerja je kljukica (lasišče prede zaradi dooolge masaže, laski komaj še žgečkajo vrat, konice so sveže in pripravljene na nove izzive, jaz pa resnično zadovoljna in morda malce zastrupljena z idejo o še krajši različici te frizure, trenutno še sveto prepričana, da bom tudi jaz kupila okroglo kartačo), prvi obisk fitnesa je za mano, virtualni klanci uspešno premagani (izvzeto sopihanje v naklon, podoben vzponu na Triglav), najljubše tekaške pajkice ponovno v akciji, kljukico pri musklfibru še zagotovo dodam jutri. Ob tako vestnem nagrajevanju telesa, se je moja uboga duša seveda počutila na moč zapostavljeno, zato sem se ji odkupila s hitrim skokom v eno ljubših trgovinic in ji privoščila fino volneno majčko. Luštno je biti priden (upam, da me vidita tudi Miklavž in Božiček)! :)

Coin bag full of Sunshine

2011-11-28T07:49:00.001+01:00

December se še niti začel ni, jaz pa sem zaposlena od jutra do večera. Zdi se, kot da je moj dan sestavljen samo še iz prihajanja in odhajanja. Jutranji nugat puding, packanje s črnim črtalom po vekah, nanašanje najljubše maskare in rdečila za lička. Sledi še spopad glavnika z laski in likanje upornega frufruja, kreativna izbira outfita, ki bo z mano preživel cel dan tekanja sem in tja, še malo nakita, težke dileme, ko je treba izbrati odtenek lakca za kratke krempeljčke in že sem na poti ... Z zaprtimi očmi že znam najti najljubšo solato v restavraciji, coffee to go mi pričnejo pripravljati preden sploh utegnem odpreti usta, pa čokoladni rogljički, da me malo pocrkljajo, in neskončne količine vode. Pa seveda obvezni hop na trolo, lovljenje ravnotežja ob rally vožnji busarja, ki poskuša v službi izživeti sanje o službi poklicnega dirkača. Zvečer me pričaka njegov topli objem, še konkretna doza sovjih nežnosti in film, ki me ponavadi uspava že po nekaj minutah.

Obožujem konkretno napolnjene dneve. Produktivnost je na vrhuncu, v enem dnevu naredim ogromno in še več, vse gre po planih, planerček je počečkan in popisan, smeha nikoli ne manjka in družba je ves čas prava. Slaba stran je le ta, da najljubše prijateljice nisem videla že dva meseca, čeprov se nama trenutno kaže luč na koncu predora in izgleda, da se bosta najini poti le križali. Tudi moj fitnes je na stranskem tiru, ampak zaradi pomanjkanja časa je tam tudi hrana, tako da hujše krize ni. Jutri me čaka razvajanje pri mojem frizerju in mini božični nakupi v družbi mojega moškega, še bolj poetično odklopljen pa bo vikend, ko imam v planu dve preplesani noči in dva v odejo in njegov objem zavita dneva. Vsak dan prava drobižnica majhnih razvajanj in sladkosti, natrpanih med obveznosti in službico - ravno dovolj visoka koncentracija roza energije, zapakirane v čuka, sove, dobro hrano, lepo namazane nohtke in sladek parfum, ki tu in tam poboža moj nos.

Happiness - summer edition

2011-11-26T09:25:00.001+01:00

Iz česa je sestavljena sreča? Je stkana iz sramežljivega sončnega vzhoda, nežnih kapljic dežja sredi vročega poletnega dne in močno pražene arome kave? Je skrita tudi v svobodnem premetavanju med morskimi valovi, teku, ko ti veter kuštra in vozla laske, ustvarja iz njih veliko zmešnjavo, zalepljeno s kaplicami pota in soljo nasičenim zrakom, smolnatem vonju borovcev, ki dajejo hladno skrivališče pred žgočim soncem?

Morda tiči v dobri knigi, ki razburka domišljijo in te odpelje v popolnoma drug svet, kjer se preizkušaš v povsem novih vlogah, norem ritmu komadov, na katere lahko s peresno lahkimi nogami preplešeš celo noč in smehu prijateljev, ki se skupaj s teboj smejejo povsem nerazumljivi šali. V kristalčkih soli, ki se zberejo na nežnih dlačicah trebuha in se v poletnem sončku diamantno svetlikajo, živi delček moje sreče ... Pa naslednji košček v čokoladnem sladoledu z nadrobljenimi piškotki, mavrici, ujeti na mojem najljubšem krilu, rožnatem lakcu na mojem palcu, mini srčku, narisanem s kulijem na skrivno mesto, skritim pred očmi ostalih. Nekaj sreče živi na nezapečenem koščku kože, ki ga je ustvaril trakec rožnatih kopalk, pa v vonju kokosovega olja za sončenje, mivki, ki mi zvesto hrusta med prstki, pod nohtki, v laskih, tudi v tistih najmanjših školjkicah, ki se skrivajo v njej in spadajo v svet Liliputancev. Doma je na moji terasi, na ploščicah, ki so zjutraj še osvežujoče hladne, v fosilnih ostankih školjk na kamniti oblogi sten, v šelestenju palminih listov in sramežljivem oglašanju parčka grlic, ki živi tam že leta. Razpršena je v pegicah na nosku, v vsakem vdihu slanega zraka in šumenju valov. Najdem jo, kjerkoli hočem, v čemerkoli. Povsod je, morda je potrebno samo malo pobrskati in bolje pogledati.

Wool Romance

2011-11-24T07:50:00.001+01:00

Zakopana pod kup volne, zavita, ovita, povita, zažokana, zažepkana ... Spodnja majica, majčka in ogromen pulover – varnostni ukrepi, da moje razvajene ledvice in mehur kraljujejo v ogretem telesu in se imajo kar se da krasno (zaposleni so s svojim običajnim početjem in nimajo časa naklepati, kako ponagajati njihovi stanodajalki). Čudovito se je zakopati v prevelik pulover, mogoče zato, ker si lahko domišljam, da je njegov. Če bi se oblačil v rožnato. In uporabljal Diorjev Poison.

Volna objame, se segreje na telesno temperaturo in z nekaj domišljije tudi boža. Prijetna instant ovca, ki gre povsod s tabo: potrpežljivo preživi dopoldne v službi, si privošči počitek v garderobni omarici na fitnesu, kjer se odloči, da si bo skrajšala čas in se vrže z obešalnika v strasten objem malo drugačne instant ovčke – Emujk. Medtem v moji torbici v velikosti večje garsonjere prijetno klepetajo pisane rokavičke in kapa ... Razkazujejo si svoje modne dodatke: zanke, gumbke, črno-rožnat cof in iz pogovora rasistično izločijo bombažno kozmetično torbico z motivom ovčke (pozerka se samo pretvarja, da je nekoč blejala in prežvekovala sočno travo). Ko zapustimo garderobo (doslej nam uspeva, da ostajamo skupaj in članov družine ne pozabljamo naokoli) se ovčke vseh velikosti, oblik in barv lotijo misije, kako me ogreti. Pogreznjena v njihov topel objem tavam po ljubljanskih ulicah in že težko pričakujem prvi sneg. Da svojo malo čredico popeljem na zimski sprehod in svojim rokavičkam ponudim malo razuzdanosti ter jim dovolim srečanje z njegovimi ... Morda se splete volnena romanca.

Rituali drugič

2011-11-21T10:24:00.001+01:00

Proste nedelje, ki so postale že skoraj izumrla vrsta, so rezervirane za razvajanje. Z mojim sozajtrkovalcem sva zato uvedla novotradicijo nedeljskega zajtrka – šmorn. Čudovito puhast, ravno prav popečen, posladkan z žličko domače marelične marmelade, ki ljubeče poboža receptorje za vonj in okus, predzajtrkovalni čaj, da telo ogreje na neko optimalno življenjsko temperaturo, in seveda vmesni prigrizki objemov in najbolj bizarnega ljubkovanja. Osvežujoče je biti čuden, nenavaden in brez pomislekov slediti instinktom, ki ti sporočajo, kako in kje podariti dotik z noskom, da bo tvoj ~~čuk~~ moški prejel natančno sporočilo, kako poseben je zate.

Skodelica kave s svojo aromo prebudi še zadnje speče celice, ki so se do opoldneva uspešno trudile zanikati dejstvo, da je že dan. V družbi sveže zmletega cimetovega sladkorja, čokoladnih mrvic iz mini mlinčka in mavrični skodelici je kava že skoraj modificirana v sladico. Poljub namesto kaloričnega čokopiškota in igrivo žgečkanje za fitnes prstkov. Ko žgečka že samo misel na moje roke v okolici njegovih reber in greje že samo vedenje, da sedi na drugem koncu sobe.

Tudi puhasta megla, ki ovija najino gnezdo, je prijazna. S svojo mehkobo objame najin smeh in shrani najino srečo – sivina se obarva rožnato in vse je točno tako, kot mora biti. Balade Christine Perri za glasbeno kuliso in vonj čokosveče napolnita sobo s sovjim vzdušjem in zavita v preveliko majico vem, kaj pomeni biti srečen.

Ti ... in jaz

2011-11-19T10:56:00.001+01:00

Nosim te s sabo. Tvoje božanje se zlije z mojo kožo in na njej ustvari najtoplejši plašček, ki skozi ves dan dozira nežno ljubkovanje tvojih prstov, in me greje v hladnih jutrih. Tvoj dotik nosim na koži, in kadar odklopim svet okrog sebe, tudi v hrupu množice čutim ob sebi le tebe. Ponovno obstaja le najin svet, mehurček, ločen od kaotičnega sveta. Obdaja naju tanka stena - krhka, a obenem tako močna in trdna. Tukaj je najin dom, najina oaza v objemu - včasih nama ponudi mir in varnost, drugič razigrani odklop, ko lahko izživiva otroka v sebi in sva ponovno popolnoma breskrbna fantek in punčka, ki se igrata v peskovniku, plezata po drevesih in spuščata zmaja. Svet mehurčka, ki je krojen po meri in se popolnoma prilega najinemu trenutnemu počutju.

Dotik tvojih ustnic pušča na mojih prijetnejšo sled kot katerikoli glos. V jutrih, ko na troli odlično imitiram sardelo v konzervi, se od ostalih jutranje zalimanih in namrščenih sardin ločim bo ogromnem nasmehu. Kadar se mi prikradeš v misli, se preprosto moram smehljati, in ker si razvil že prav brezhibno tehniko, kako ostati vsidran tam ves čas, je tudi nasmeh moj zvesti sopotnik.

Tvoj vonj se med tuširanjem skrije v 80 % čokolado v mojih laseh, tu in tam me požgečka in nagajivo pocuka, večino časa pa se mirno pozibava v naročju kodra.Ti in jaz - vedno drug ob drugem, vedno vkomponirana v misli, drug drugemu pod perutjo ...

Mavrica!

2011-11-17T18:10:00.001+01:00

Kamorkoli pogledam, vidim mavrico! Celotna paleta vseh barv, kar si jih lahko izmisli domišljija. Jeseni bolj umirjene barve; zemeljski toni, ki izžarevajo toploto, uporabljeni v mehkih, božajočih pleteninah, siva v vseh svojih različicah, da se lažje zlijem z jutranjo meglo in se v njeni družbi počutim prijetno domače, umazano roza na šalu, ki ovija moj vrat ter tu in tam sramežljivo poboža mečice ušes.

Rjava me vedno znova asociira na čokolado, zato jo poskušam kolikor se le da omejiti (kdove, morda redi že samo barva kakava, rezultatov diete čokonohtki še nisem podrobneje raziskala, vsekakor pa ni prijetno, če se mi drobnih sivih celicah cele dneve mota vijolična krava), oranžna barva mandarin, ki s svojim vonjem v trenutku napolnijo cel prostor, in s seboj povsem nedolžno tihotapijo nekakšen predbožični duh.

V razpoloženju so barve vsekakor bolj pisane in sončne, zagotovo pa prav nič umirjene: razigrana zelena za pričakovanje sobotnega ženskega druženja ob martiniju ali dveh, sončno rumena za vznemirjenje, preden ponovno oblečem njegov objem, kričeče rdeča za ogromen nasmeh sreče, ki se izrisuje na ustnicah ob vsakem uspešno opravljenem mini projektu, vijolična za zadovoljno smehljanje duše, ker je v nakupovalni vrečki pristalo nekaj za njo, rožnata za nagajive metuljčke, ki me spremljajo, kamorkoli grem.

Materialno in emocionalno, tesno prepleteno, v tihi harmoniji. Čutim nestrpnost, ko si v misli prikličem večer v družbi sončkastih punc, čutim srce, ki razbija, ko se bliža ura najinega srečanja, čutim nasmeh, ki daje vedeti, da bo za sabo zapustil malo morje gubic, čutim dušo, ki se ponosno baha s svojim novim šalom, čutim metulja, ki mi seda na nos in me žgečka. Čutim življenje!

DJ, play my favorite song!

2011-11-16T09:07:00.001+01:00

Sredi noči me zbudi tvoja roka, ki se samodejno ovije okrog mojega pasu in me potegne bližje.

Dotik tvoje tople kože in občutek, ki mi ga daje tvoj objem, me v trenutku ponovno odnesejo na sprehod po sanjah. Po sanjah, v katerih si še vedno z mano, kjer me še zmeraj tesno objemaš in paziš name pred vsemi morastimi vsiljivci in deliš z mano cukraste trenutke. Imaginarni svet ali realni, prav vseeno je, saj je moja dlan vedno varno pospravljena v tvoji in ti se spretno prilagajaš vlogam, ki ti jih prinese vsaka situacija posebej. Tudi tistim, ko jaz zavzamem pozicijo protagonista in tebi preostane le še antagonist - včasih mora biti tudi tako, pomembno je le to, da nikoli ne izpustiš moje roke.

Ker v dlani mojega DJ-ja živi glasba; takšna, ki ljubkuje, tolaži, pomirja, vznemirja, razveseljuje, objema in poljublja. Vse to je ujeto v enem samem čustvenem setu - ne tistem klasičnem, ki traja uro in pol, temveč takšnem, ki preskoči name ob tvojem dotiku. Set, ki se dnevno spreminja in modificira na še malce višji nivo, v katerega nenehno dodajaš elemente občutkov in dogodkov, ki so zaznamovali tvoj dan. Set, v katerega vpletaš mene, sebe, naju. Ritem iz optimizma in ljubezni nasmeje megleno jutro in za trenutek spremeni odejo v tvoj objem.

Moment de Bonheur

2011-11-14T07:54:00.001+01:00

So kotički, kjer se počutim povsem sproščeno in varno, in so ljudje, ob katerih z lahkoto odmislim zunanji svet in preprosto uživam v trenutku. So tudi predmeti, ki pripomorejo k pravljičnosti trenutkov, in ko se vsi trije elementi združijo; v kaminu prijazno prasketa,

ko se košček Bajadere topi v ustih, in moje okuševalne brbončice pošiljajo v možgane signale o strašnem zadovoljstvu, na desni strani se moja noga stiska ob njegovo, in če se osredotočim, lahko na vratu čutim tudi njegovo sapo. Na moji levi sedi starejša različica mene, z drugo Bajadero, in premišljeno grizlja čokolado. Izmenjujeva si informacije o okusu, nato obglodani čokoladici menjava in z največjo zbranostjo okušava nov kos. Hmm, manj sladek, več nugata, bolj nežna struktura ... Otroška zatopljenost v misijo, ki sva si jo zadali, da ugotoviva, ali je okus teh legendarnih čokoladic, kaj drugačen, če so živele v večjem oz. manjšem pakiranju.

Majhne neumnosti, intimni trenutki, ko ni prostora za vsakdanje skrbi, ko odklopim vse ostalo, razen meni najdražjih, ko sem v vlogah, ki jih najbolj ljubim. Energija, ki si jo izmenjamo takrat, je tako neskončno sonča in topla, da napolni baterije in se shrani naravnost v srce. In greje. Daje moč in smisel. Toliko nežnosti, topline in ljubezni v eni sobi, na eni sedežni, za eno bitje; zame. Za mojo srečo ni potrebno veliko: samo dovoljenje, da sem lahko čista esenca svojega jaza, moja ~~jata~~ družina in domača ~~krošnja~~ dnevna, s šopkom trivialnosti, ki s čokolado, romantiko kamina in plišasto tkanino, ki me prijetno boža, okupirajo še ostala čutila in jih ponesejo nekam daleč. V svet, ki je povsem moj.

Pink!

2011-11-11T13:06:00.001+01:00

Roza ... še zmeraj moja najljubša barva. Pozitivna, punčkasta, naivna, sladka, optimistična, energična, polna življenja, zaljubljena - pomeni mi vse to in najbrž še marsikaj drugega. Če bi morala izraziti sebe na najpreprostejši način, bi to prav gotovo najlažje in najhitreje naredila s packo roza barve. Takšna sem. Te lastnosti pri sebi imam nadvse rada. Moja naivnost na srečo še ni doživela veliko negativnih presenečenj, zato jo mirne duše uvrščam na seznam meni ljubih karakternih potez - če se odpovem naivnosti, se odpovem veri v dobro tudi pri tistih malo manj konvencialno priljubljenih osebah in izgubim ogromno veselja, ki mi ga sicer pričarajo povsem vsakdanji predmeti in dogodki, če nanje gledam iz otroške perspektive ... temu pa se nisem pripravljena odreči, zato včasih raje butnem z glavo v zid, ko kdo to naivnost izkoristi, in živim dalje - v naivni veri, da se bo nekoč cvrl v peklu :)

Prva asociacija ob baby roza odtenku je prav gotovo sladkobna lepljivost sladkorne pene: tako puhasta, a vseeno nekako lomljivo packljiva. Na pogled pravljična, ko pa jo pobližje spoznajo še ostala čutila, precej nadležna iznajdba - prilepi se na najbolj nenavadna mesta, seveda na takšna, ki naj ne bi bila lepljiva. Zgodba s sladkorno peno se ponavadi konča s prsti, ki izgledajo, kot bi ravno izgubili vojno z ogromno tubo sekundnega lepila, in lasmi, prilepljenimi povsod po obrazu. Ima precej neverjetno sposobnost, da se ji, kljub temu, da bi jo naj jedli z usti, vseeno uspe pretihotapiti še na 101 drug del telesa (ponavadi tudi oblačil, ker pač ni lepšega, kot lepljiv otoček tekstila, na katerega se nato lepijo vsi vidni in nevidni prašni delci ... kot prilepljen okrasek se krasno obnese tudi kepa las, ki se je vzela od kdovekod in se odločila za kratko potovanje z vašo majico). Tudi takšna znam biti, ja - kup tečkastega, nadležnega (igraaaaj se z manooo!! božaj, lupčkaj, stiskaj ...) in glasnega, pod učinkovito krinko ljubkega, ranljivega in sladkega. Tudi to sem jaz ;)

Rituali

2011-11-10T16:06:00.001+01:00

Tiste zadnje pol urice, preden zagnano skočiva iz tople postelje in začneva dan, je seveda najslajše. Najprej cute in povsem zmedeno godrnjanje, ko je treba utišati budilko na mobitelu (kar se mi zdi ob nekaterih ekstra zaspanih jutrih zelo zapletena misija), nato zadovoljni vzdih, ko vem, da je bilo zvonjenje nastavljeno preventivno pol ure prezgodaj in lahko še malo zadremam, preden se soočim z vlogo budne, odgovorne in zanesljive osebe, ki je iz sebe sposobna spraviti še kaj več od: "Gmpg, mhm, hmm," in podobno kompleksnih kombinacij zvokov.Tako se še zadovoljno zavlečem med rjuhe in pričnem uvidevno preverjati, v kako zelo budnem stanju je moj sospalec (torej oseba, ki z mano deli ~~gnezdo~~ posteljo). Ker je njegova prisebnost in zmožnost izmenjavanja ljubečih fraz ponavadi podobna ponesrečencu v globoki komi, se po petih minutah "nežnega" žokanja, čohanja in drezanja s ~~kljunom~~ nosom v njegovo ramo vdam in se zadovoljim samo z žlička crkljanjem, ki je ena izmed najbolj hvaležnih oblik samocrkljanja, kadar vaš partner iz takšnih ali drugačnih razlogov odpove sodelovanje. Ljubeči del najinega jutra je na vrsti, ko se on že odpravlja v službo in se še parkrat vrne v posteljo - tukaj dopušča možnost, da mu je v tistem trenutku več do tople dekce in misli na še vsaj 3 ure kvalitetnega spanja, ampak zakaj bi si z realnostjo kvarila iluzije ;) Po uspešnem ~~poletu~~ odhodu v službo, šibava vsak k svoji tolažilni ljubezni: kavi!

Just wondering ...

2011-11-09T16:05:00.000+01:00

Naj mi nekdo pokaže pametnjakoviča, ki je izjavil, da se maščobe ne izgublja lokalno. Zdravo jem, športam, ukvarjam se sama s sabo na tisoč in en način ... in kaj je rezultat? Koščena kolena?! Hvala lepa, danes sem si pridelala krasno podplutbo, ko sem se stegovala do okna in si pri tem pomagala s kolenom. Izgleda, da zapuščam klub kameljih kolen, ki sva mu z mami pripadali vsa ta leta. In ponovno dokazujem sama sebi (saj ne, da je dokaz potreben) in ostalim, da pri meni redkokaj teče po ustaljenih tirih - tako se moja vadba prične kazati na najbolj nenavadnih mestih, s precej neestetskimi dodatki; podplutbami. Prijetna tolažba je le to, da so noge v teh jesenskih dneh varno skrite pod žabicami in visokimi nogavičkami, tako da socialna ne bo imela razloga, da bi potrkala na vrata in zaslišala mojega moškega, kaj počne z mano ;)

Sicer je tek še vedno moja prva ljubezen. Končno sem uspela natrenirati in okrepiti gleženj, tako da je pripravljen sodelovati tudi pri podvigih v naravi (beri: po ljubljanskih pločnikih), zato sem se danes podala na uvodno spoznavanje bližnjih ulic ter se naužila svežega smoga. Precej neverjetno je, kako se 20 minut teka zunaj razlikuje od dobre ure na tekalni stezi - so called kondicija, ki bi jo naj imela, se je potuhnila in se pretvarjala, da sploh ne obstaja, se je pa kar naenkrat oglasilo precej novih mišičnih skupin, ki se mi niso javile že od poletnih tekov ob morju (drage moje, me veseli, da ste še tam, v prihodnje bi vas prosila le, da ste malce bolj uvidevne, in se ne derete druga preko druge). Če obstaja možnost, da se izognem jutrišnjemu prebujanju, jo bom z veseljem izkoristila, ker imam občutek, da tole trimčkanje po Zaloški ne bo ostalo brez posledic. Po športanju je seveda na vrsti razvajanje, tokrat sem si energijo povrnila z grškim jogurtom, banano in medom. Sledi čohanje in stiskanje v toplem objemu. In topel čokopuding, ker sem pač njegova najljubša punca ;)

Go brown!

2011-11-08T19:07:00.000+01:00

Smešno, kako se drastična sprememba barve las že po defaultu povezuje z blaznimi prelomnicami v življenju. Ženska spremeni podobo svojih las po stresnem propadu ljubezenske zveze in s tem simbolično začne znova. Rekla sem po defaultu ... kar je jasen namig, da pri meni ni tako, ker pač nič ne gre po običajnih poteh.

Iz dooolgih blont lask na kratke in rjave. Najbolj zanimivi so seveda prvi dnevi, ko te ob vsaki izložbi ali ogledalu prešine misel: "OMG, kdo je to???" Moram reči, da hujših stresov ni, pol metra las manj ni povzročilo nobenih receptov za pomirjevala in nobenih izbruhov solz. Le nekaj simpatičnih situacij, ko te najbližji gladko zignorirajo, ko se ob dogovorjeni uri, na dogovorjenem mestu pojaviš pred njimi in nekako ne ustrezaš več konotaciji, ki jo njihovi možgani povezujejo z zlogi tvojega imena :) Osvobajajoče je priti do ugotovitve, da so lasje konec koncev le roževinasta zadeva, ki glavo ščiti pred mrazom, dolžina in barva pa sta sekundarnega pomena - kljub temu, da se zdim nekaterim bolj resna, ostajam pri svojem mnenju, da mi je rjava preprosto usojena in nima nikakršnega vpliva na moj karakter. Še vedno sem vihrava, poskakujoča, igriva, nasmejana, svojeglava (svojelasa :P), polna optimizma. Zaljubljena. V svojega čokopartnerja, sovice na tisoč in en način, celo v jesen, v mini neumnosti in kup plehkih stvari, v vso tisto hrano, ki je ni pametno imeti rad, a jo obožujemo kljub temu, v hiperaktivnost in v njeno popolno nasprotje: lenarjenje ... Čokoladni browniji, lak na nohtkih (preizkus, ali lahko prepričam samo sebe, da ne potrebujem dejanske čokolade, ker imam čokolatine že na nohtkih), rjave ovčke, ki grejejo nogice ...

Iz take so snovi kot sanje

2011-11-07T10:08:00.000+01:00

Po pravici povedano sem bila pripravljena staviti desno roko, celotno kolekcijo roza lakcev za nohtke in najnovejše dokolenke, da so besede iz naslova del verza kakšnega slovenskega pesnika. Fino, da sta o tem kramljala samo moja alterega in so predmeti stave še zmeraj v moji lasti, ker gre v resnici za naslov knjige o fiziki osnovnih delcev Janeza Strnada :) Vsak dan nekaj novega.

V zadnjem času me okupira kup idej, kaj in kako bi se dalo ustvariti. Včasih sem ob prvi iskrici, ki se mi je utrnila v kaosu misli, tekla v Prometej po kup nepotrebnega materiala, spackala zadevo ali dve, ki nista zadovoljili mojih perfekcionističnih pričakovanj in voila, prej ali slej me je minilo in mrzlično sem iskala nove izzive. Mlada in zaletava :) Zdaj raje pol leta ne naredim ničesar in ustvarjam le v mislih. Iz skrajnosti v skrajnost, še iščem način, kako priti do neke zlate sredine. Sem pa s svojo snežinkasto broško zelo zadovoljna, saj je natančno takšna, kot sem si jo zamislila in perfekcionistka v meni je zadovoljna. Navdih, navdih, navdih ... V vsem je! V vroči čokoladi, nežnih pleteninah, Stari Ljubljani in norem tresenju ljubljanskih trol, v njegovem smehu, Amyjinih komadih, vanilijevem pudingu in seveda v ljubezni.