18. maj 2012

Busy Bee


 Število prostih dni ni nikoli premosorazmerno z mojo produktivnostjo. Naj poenostavim: če delam, bom še skuhala kosilo, oprala perilo, pospravila vse razposajene cunje, ki ga veselo hengajo na najmanj primernih mestih v sobi, preživela s svojo sosovo nekaj kvalitetnega čivkanja in stiskanja v gnezdu, z miničukcem prehodila pol Ljubljane in nato malo kosmatinko petkrat lovila po celem stanovanju, ko je treba prat tačke in na koncu še petkrat pobrisala čudovite x na n potenco krat štiri footprinte, ki so jih zemljaste tačke pustile za sabo. V času, ki ga bom izstisnila iz preostalih minut dneva, bom seveda še pošportala, oddihala skozi par joga vaj za fleksibilnost mojega babi križa in se celo spomnila zaliti čilije. Ah, skoraj bi pozabila - moje noge bodo seveda brezhibno gladke, ker bom v vsem kaosu našla še voljo do kančka sadizma in odepilirala dlake. 
 Ta teden v TREH prostih dneh nisem rešila svetovnih problemov. Res sem pobrisala tačke, po predolgem času dočakala dovolj dolge laske, da jih kepica pene spremeni v kjuti valove, oprala polulano odejo (moj mehur na srečo še ne pušča), šla na kolena in z ekožabico pomila plavi laminat, se parkrat resno namenila poiskati epilator in seveda naredila doooolg to do list. Ki seveda čaka na malce več časa.
 Kakorkoli, DIY projektov se je nabralo veliko in še več, enega vam žal ne morem razkriti, ker bo v kratkem igral vlogo brzdej darila, material za naslednja 2 pa mrzlično iščem oz. čakam, da se moja mami loti razkopavanja mojega otroškega gnezda in pričara naročeno iz povsem očitnih mest (mami je že navajena scen: "Kje so ključi? Ja dddd, v skodelici na okenski polici! Kako to misliš, da ni skodelice, itak, da je - moraš odpret pločevinasto škatlo za piškote, notri je lonček, pokrit s krožničkom in voila, notri so ključi.")
Torej, morda že v nedeljo presenetim z novim majčkastim packanjem - ja, v nedeljo delam, torej so možnosti za produktivnost izredno visoke :)

11. maj 2012

1. teden = 1. DIY!


 Najprej vam postrežem s kolažem slikic s Pinteresta, ki je ena veliiika zakladnica idej in pogost vzrok ohanja in ahanja v zadnjem času. Končno so se iztekli dnevi mojemu punčkastemu stilu in moja omara dobiva nove stanovalce - počasi izgrajujem stil nežne ženskice. Zasanjane, romantične, razigrane in na trenutke nagajive.

 Prvotni plan je vključeval reciklažo enih izmed mnogih pozabljenih kosov jeansa iz moje omare, a se je izkazalo, da so bili vsi pozabljeni z razlogom, zato sem izbrala nov par kratkih jeansk in jim napovedala plastično operacijo. Čipka, ki sem jo uporabila, je iz globin omare moje drage mami. Stara je toliko kot jaz ali celo leto več - nekje naj bi se skrival še en identičen košček, a se prejšnji vikend ni odločil pokukati v svet, tako da se ob morebitni najdbi obeta še prenova kakšne majčke.
 Torej; kolaž mojega izdelka. Devica v meni je nadvse zadovoljna, saj so šivi tudi z notranje strani videti povsem vzorno in estetsko. Zabadanje igle v tkanino je resnično popeljalo moje možgančke na pašo in pozabila sem že, kako sladek občutek je, ko končaš svoj "unikat". Prvi teden s prvim projektom je uspešno pripeljan do konca, v svoj dnevnik pridno čečkam nove ideje in pripravljam projekt drugega tedna. 

7. maj 2012

Just wondering

 Zakaj tako rada pozabljam na nekaj, kar mi je pri srcu? Celo tako zelo, da me spravlja v mavrično razposajenost, me nagradi s sladkim bonbončkom ponosa, sprosti po dolgem dnevu in me ponovno spoji z mojim bistvom. Da ne omenjam zadovoljstva ob zavedanju, da gre za moje delo, moj vložen čas, mojo zamisel in povsem unikaten končni izdelek izpod mojih rok.
 Takšna kreativnost mi ne da le nove verižice, majčke, obeska in podobnih mini sladkorčkov za dušo, ampak mnogo več. Ustvarjalnost veselo razširi svoje lovke tudi na ostala področja, manj zabavne naloge, v katere strmim že (pre)dolgo, zagledam jih v novi luči, pade tudi kakšna ideja, kako mirovanje pognati v gibanje, čas, ki ga preživim sama s sabo, z vso drobno kramo, ki je raztresena po ogromni mizi, po meni in po gubicah rjuhe (kjer rada ostane par noči in me zahrbtno žuli), mi da ogromno. Recimo temu "moja osebna meditacija". Najbrž ne ravno v najbolj zdravih položajih za hrbtenico, pa vendar je to redka priložnost, ob kateri moje misli tvorijo monologe, brezskrbno tekajo z enega konca glave na drugega, tu in tam pa se v tej neobremenjenosti reši tudi marsikateri problem. Brez naporov, obremenjevanja, ponavadi celo na najbolj preprost način, ki je ob vsem premišljevanju, ki sem ga že vložila v iskanje rešitve, ostal neopažen.
 Prejšnji teden sem se močno zamislila sama nad sabo, ko sem ob nekem povsem preprostem čečkanju, lepljenju in rezanju ugotovila, da nisem od decembra pa do danes ustvarila ničesar. Ok, brownie pecivce, kosila, kakšna tortica in moje prve sadike čilija so izvzete. Ampak dejansko nič kreativnega. Niti razmišljala nisem o tem. Žal težko pojamram, da ni časa, ker ga najdem za dragega, vsak dan večjo pasjo kepo, druženje, razgibavanje teleščka, tavanje po spletu ... Torej je čas dobrina, ki jo znam razdeliti ne le med najpomembnejše v svojem življenju, ampak še v kup postranskih dejavnosti. To, da ga nisem namenjala ustvarjanju je tako žal izključno moja krivda.
 Ideja, ki sem jo potegnila iz vsega skupaj je, da blog uporabim kot vzpodbudo pri nalogi, ki jo nalagam sama sebi: vsak teden = en projekt. Ne bom prezahtevna, včasih bo projekt le ideja, skica. Razlog je, da nočem narediti nečesa samo zato, da bom izpolnila izziv, pomembneje je, da je izdelek estetski in mi proces ustvarjanja podari vse zgoraj našteto.
 Seveda mi bodo prav prišle kakšna vzpodbuda, ideja, komentar, kakršenkoli navdih, ki mi ga lahko ponudite. Verjamem, da bo šlo - še pomembneje; verjamem, da bom imela ogromno od tega.